December, mesec poln pričakovanj! Kako zelo sem se ga veselila kot otrok. Najprej sem na začetku meseca od stare mame dobila darilo za god, potem sta prišla Miklavž in Božiček, tudi pri stari mami, doma pa še Dedek Mraz! Nikoli nisem vedela, kakšno darilo bom dobila, tudi se ne spomnim, da bi pisala, kaj si želim, velikokrat niti tega nisem vedela, da bom dobila kar štiri … vsakokrat je bilo presenečenje.
S časom se je to (malo) spremenilo, ker nisem več majhna, ampak december – to je pa še vedno najlepši mesec v letu!
Ni pa se spremenilo samo moje »pričakovanje«, spremenilo se je pričakovanje nas vseh. Tako različni smo si. Tako edinstveni in vsak od nas tako poseben.
Kako naj potem vem, kaj si nekdo želi? Tudi če pove ali napiše. Kako naj vem, kako se je počutil takrat, ko se je v njem porodila želja, in jo je, v svojem dobrem ali malo manj dobrem trenutku, povedal ali napisal? Kako naj vem ali bo enako čutil tudi, ko bo darilo prejel? In kako sploh naj vem, če je to, kar si želi in sem izbrala jaz, prave oblike in barve, mehkobe in velikosti … podarjeno pravi čas in na pravem mestu? Kako? Kako naj tudi vem, kaj si želi in potrebuje nekdo, s katerim si nisva tako blizu, da bi mi povedal ali svojo željo napisal, jaz pa bi ga vseeno rada obdarila?
In tako kot je za nekoga, sploh če ti je zelo blizu, »težko« izbrati tisto pravo darilo, je včasih »težko« darilo tudi sprejeti. Posebej takrat, ko veš, da se je tisti, ki je izbral darilo zate, potrudil in ti ni prinesel »kr neki«, tebi pa darilo vseeno ni všeč in navdušenja ne moreš pokazati. Toda … vredno se je potruditi. Sploh, če ti ni vseeno za to osebo in verjameš, da tudi njej ni vseeno zate, zahvaliti se zato, ker se je spomnila nate. Zaradi prijateljstva ali/in ljubezni. Ne zaradi darila.
Sicer v tem primeru lahko pride do neljubih dogodkov, kot se je to, zgodilo meni. Žal. Od prijateljice sem dobila v dar rožo?! Rožo, ki mi ni bila niti všeč, niti nisem našla pravega mesta zanjo … je bila pa, v moje veliko zadovoljstvo, nad njo navdušena moja soseda. Ampak, smola! Čez par dni je prišla prijateljica, pogledat, če je »njena« roža že zacvetela?! Jaz pa sem pozabila, da »čudoviti« cvet zdaj občuduje soseda. Se je bilo kar težko izgovoriti.
Včasih je tudi iskrenost na preizkušnji …
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 8. december 2016
Blanca Chara 