V teku življenja pridemo v stik z nešteto ljudmi. Povsod tam kjer se »učimo« življenja ali za življenje in povsod tam, kjer mislimo, da smo se naučili že vsega in življenje »le« živimo. Nove ljudi spoznavamo na vsakem koraku, v vsakem trenutku od rojstva naprej. Tudi tam in takrat ko se nam to zdi popolnoma nemogoče. Ko smo v stiku z njimi in z njimi delimo svoje misli in vsakdan, pa tudi ko o njih samo razmišljamo in nam nenaden preblisk o njih pove nekaj, kar nam do takrat niti na misel ni prišlo, nekaj, kar se je v naše misli prikradlo brez nas, nekje vmes.
Novi nam prihajajo nasproti na otroškem igrišču, v vrtcu in v vseh šolah, ki jih obiskujemo, da bi se naučili, kako živeti, ko pridemo iz njih pa v življenju. Pridobivamo izkušnje, svoje in na nek način tudi izkušnje drugih, če si to le dovolimo, spoznavamo sebe in spoznavamo druge. Nekateri so nam bliže, drugi manj; navadno si ne znamo razložiti, zakaj. Ne vemo, niti zakaj ravno v tistem trenutku ali obdobju, na tistem mestu in v tisti situaciji. Če smo na to pozorni, lahko ugotovimo šele kasneje. Mogoče. Včasih (še) ravno pravi čas, drugič skoraj prepozno. Čeprav … nikoli ni za nič prepozno.
Vsi pa imamo, če pozabimo nase, z leti vedno manj – sebe. Ker krmarimo z in med nešteto ljudmi, potrebami in željami, potmi in situacijami, se z njimi soočamo, jih sprejemamo in se jim prilagajamo iz dneva v dan.
In če res ni naključij, če se res vse zgodi z razlogom … beseda ali stavek, ki ga je nekdo izrekel, v šali ali pa resnem pogovoru, pa v trenutku spremeni naše razmišljanje in pogled na situacijo, s katero se že dlje ukvarjamo ali pa smo se z njo srečali pred kratkim … ste se že kdaj vprašali, zakaj se je nekdo pojavil v vašem življenju? Zakaj ste nekoga srečali, včasih samo za kratek trenutek, z njim spregovorili besedo ali dve, drugič pa se z njim tako »zapletli«, da se vam je zdelo, da ste sredi poti, na nek način, z njim za nekaj časa celo »obtičali«?
Dobro je deliti misli, velikokrat celo sam s sabo!
Lisa, kolumna, 12. januar 2017
Blanca Chara 