Vsi imamo svoje dobre in manj dobre dneve, bolj ali manj odvisne od nas, »nič posebnega« dneve, celo tiste, za katere si želimo, da bi bili že za nami in tiste, ki se jih še posebej veselimo. So pa tudi dnevi, za katere ne vemo, kaj lahko pričakujemo od njih … ker na vabilu piše le kdaj, kje in zakaj.
Vsi smo ga že dobili, vabilo, vsaj enkrat. Par besed na njem nam sicer pove, za kakšno priložnost gre, ne pa tudi, kdo pride in koliko nas bo, o tem lahko le ugibamo. Prav tako tudi, kaj se bo dogajalo. Vemo edino, da bo to drugačen dan, ne naš, ampak dan nekoga drugega, nekoga, ki mu dan ali dogodek pomeni tako veliko, da ga želi preživeti s svojimi dragimi. In da smo med njimi tudi mi!
Kdor srečanje načrtuje, vedno dobro razmisli, koga si želi ob sebi, ko praznuje zasluženo diplomo, rojstni dan, okroglo obletnico ali pripravlja samo preprost piknik. Sicer se zgodi, da ne ve, če bi res povabil tudi osebo, s katero se je pred kratkim zapletel v konflikt ali je ta oseba v sporu s kom od povabljenih, včasih je med njimi tudi kakšna oseba, ki zna povzročiti kakšen neljub dogodek ali se rada izpostavlja. Toda, ko je seznam sestavljen, ko se zdi, da je družba lepo zaokrožena in bo v njej užival, ve, da je vse odvisno od povabljenih … če bodo res prišli.
Dneva D se prav gotovo najbolj veseli gostitelj, kaj pa drugi? Bolj družabni verjetno tudi, kaj pa manj družabni in tisti, ki jim gostitelj ni tako pri srcu kot so oni njemu? Ki bi se srečanju raje izognili in dneve dolgo razmišljajo, kaj naj se spomnijo, da ga ne bi užalili ali užalostili, nekaj kar ne bo spominjalo na izgovor, vsaj ne takoj, in drugi, ki jim pride prav najbolj vsakdanji izgovor in včasih celo obljubijo, da bodo prišli, potem pa v zadnjem trenutku odpovedo? Ki mislijo samo nase? Pa je to primerno? Prav in odgovorno? Je »simpatija« res tako zelo enostranska, da se ne morejo veseliti skupaj z gostiteljem? Za kratek čas pozabiti nase in priti zaradi – njega?
Kako se odločiti v takem primeru, se odzvati povabilu in poskusiti uživati ali enostavno reči »ne, hvala«?
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 19. januar 2017
Blanca Chara 