Dva avtobusa … en posameznik.

objem-1Dva avtobusa. Prvi s preprostimi sedeži in opremo, bolj ali manj čist, in s postanki vsakih par minut, na njem pa večja ali manjša skupina posameznikov, ki se ves čas spreminja. Nekaj jih s svojimi mislimi zre skozi okno ali opazuje nove potnike, večina pa je zatopljena v majcene ekrane, ki se svetijo iz njihovih dlani, z mislimi daleč stran, ker jim besede in slike, ki hitro izginjajo pred njihovimi očmi, in hrupna glasba iz slušalk, ne dovolijo svojih. Vsak v navidezni tišini, ko po naključju postane del skupine, ki potuje v isto smer. Drugi avtobus skoraj tako čist kot dnevna soba doma, z udobnimi sedeži, nasloni za glavo in roke, malimi mizicami, prostorom za najnujnejšo prtljago nad glavo in v trupu za kovčke in potovalke, v njem pa skupina posameznikov, ki so se slučajno znašli skupaj na avtobusu. Najprej vsak zase, posameznik, ki je končno dočakal dan, ko se potovanje začne, zatopljen v pričakovanja, že s prvim postankom za kavo, pa del skupine. Ker je izbral isti cilj kot vsi drugi.

Kaj ni tako tudi na vsakem seminarju ali delavnici? Ko posameznik bolj ali manj plaho stopi v prostor, se z željo, da koga le pozna (včasih pa tudi, da ne) ozre po drugih udeležencih, se pridruži znancu, ki se mu smehlja v pozdrav, pristopi k skupinici, ki se zdi, da je zanimiva in bo tudi sam dobrodošel v njej ali pa se v najslabšem primeru postavi v prazen kot, ker bo do začetka predavanja tam najbolj »varen«? Potem pa vstopi in se takoj, ko ugotovi, da ni edini z določenimi težavami ali problemi, počuti del skupine, ki jo druži isto in si isto tudi želi. In si oddahne. Seveda bodo nekateri vložili več truda, da bi cilj dosegli, drugi pa se le tolažili s tem, da niso edini s problemom in se na delavnico ali seminar vračali vedno znova; večina je še vedno bolj naklonjena teoriji kot praksi.

Velikokrat smo del skupine, včasih dihamo bolj kot skupina, včasih v njej bolj kot posameznik. Tudi ko postanemo del nekega dogodka, ki jih je v življenju polno, nismo dolgo »samo« posameznik. Toda, ko dogodek mine, mine tudi skupina in posameznik zopet postane »samo« posameznik. Vendar vsakokrat drugačen … zaradi izkušenj, ki mu jih lahko da le delovanje v skupini boljši in »bogatejši«.

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 26. januar 2017


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s