Jutro. Predprostor večje dvorane. Ljudje se zbirajo, ne vedo drug za drugega. Počasi vstopajo eden po eden in zdi se, da jih bo bolj malo. Pa se izkaže, da se večina ure ne drži in prihajajo vedno novi. Znanci se pozdravljajo, drugi iščejo sorodno dušo, nekateri ostajajo sami. Pogovarjajo se, se smejijo, zbirajo okrog privlačnih prigrizkov in avtomata za kavo ali posedajo, nekateri zdolgočaseno in nemirno, drugi so s seboj prinesli knjigo. Vsi pa čakajo na navodila, ker bodo na dogodku cel dan.
In med vso to množico več kot sto ljudi moški. Visok, urejen, zanimiv. Enkrat tu, drugič tam, ves čas pa s telefonom tesno pri ušesu, v glavnem govori, posluša bolj malo.
Mala skupinica postane pozorna nanj. Opazuje ga in spremlja, se sprašuje, kdo je, kako je lahko ves čas na telefonu in zakaj, in se čudi, ko telefona za minuto ali dve v roki sploh nima. Kot da se je naenkrat spomnil, da ni sam.
Čez kakšen mesec pa … Nekdo iz te skupinice pride v stik z njim in to čisto drugače. Zdaj je od tega moškega na nek način odvisen. Sicer se sprva nikakor ne more spomniti, od kod ga pozna, potem pa … O-joooj?! In še spogledala sta se takrat za hip! Da se ga le ne bo spomnil?!
V življenju se vse prepleta. Dogodki in mi z njimi. Če smo vsaj malo pozorni, lahko v mozaik svoje zgodbe dodamo nov kamenček prav vsak dan. Mogoče celo dva. Še pred nekaj leti smo si večkrat rekli: »Kakšno naključje!« ko smo sredi ničesar spoznali osebo, ki nam je spremenila življenje. Ali bili s prijateljico na kavi, ker je to najin ritual že nekaj let, se pogovarjali vsakdanje reči in ugotovili, da nekoga poznava že od otroštva. Le da tega nisva vedeli ali da ena nima več stikov s tisto osebo, druga pa je zdaj njena soseda. Zdaj pa smo prišli do točke, ko v naključja (skoraj) ne verjamemo več.
Večkrat rečem, na vsakem koraku se moramo obnašati lepo, v prav vsakem trenutku. Saj ne, da se ne bi, ampak … Sem in tja se (lahko) zgodi, da nas čustva zanesejo in jim damo prosto pot, se jim prepustimo. Ker ne vemo. Ker ne poznamo »ozadja«.
Toda – v življenju ni nič narobe in prav, gre (le) za izkušnje in to, kako nanje gledamo. Mi in tisti na drugi strani. Izkušnje s katerimi spoznavamo sebe. In druge.
Lisa, kolumna, 2. marec 2017
Blanca Chara 