Pomlaaaad! Tu je, čisto zares! Pa čeprav nas še vedno preseneča z mrazom in se sem in tja zbujamo v s slano ali celo sneg pobeljeno jutro in oblečemo prijetno tople plašče … ampak čez dan lahko hodimo že z odpetimi gumbi, oviti le v ohlapen šal!
Mačicam po vrtovih hiš v mestu, na travnikih in po obronkih gozdov že delajo družbo zvončki, še malo pa jim bodo sledile tudi trobentice in žafran. Narava se bo vsak čas odela v čudovite mavrične barve.
Se znamo tudi mi? Odeti v barve? Pa ne samo obleči od bele do rumene, modre, zelene, rdeče in vseh vmes, se znamo odeti tudi v razpoloženja teh barv? In pustiti skrbi za sabo? Ker bodo prišle same. Ali pa ne … če jih ne bomo tako imenovali. In delati napake? Ali pa ne … če jih ne bomo imenovali napake. In se prepustiti izzivom, ki bodo prinašali negotovost in strah? Ali pa ne … če jih bomo sprejemali z lahkoto in se veselili sprememb. Tudi ko gremo k mehaniku, ki nam bo zaračunal več, kot si lahko trenutno privoščimo? Tudi ko so vsi semaforji rdeči in zamujamo po otroka? Tudi ko nismo dobro pripravljeni na sestanek in vemo, da bomo morali na zagovor k šefu? Tudi ko partner svojo slabo voljo stresa na nas?
Prevečkrat situacije jemljemo osebno. In ne upoštevamo, da je tudi tisti, ki je »nasproti« nas (lahko) slabe volje, ker se sooča s kakšno težavo in reagira tako, kot od njega sicer ne bi pričakovali. Vsaj ne običajno. In se odzovemo s slabo energijo, ker se tako (navadno) tudi pričakuje. Ampak … ne velja (vedno), da je najboljša obramba napad. Prav gotovo ste se že znašli v situaciji, ko ste ravnali ravno nasprotno in niste »napadli«, ampak prisluhnili, bili razumevajoči in sočutni. Ali pa se je nekdo drug tako obnašal do vas. Kaj ni bilo prav čarobno in občutek nenavadno dober, celo sproščujoč? Življenje velikokrat jemljemo preveč resno, tako drugega kot svoje.
Seveda nam ne uspe vedno biti v »svetlih« barvah, saj se s presenečenji, ki nam jih ponuja življenje na vsakem koraku in nam »kali« mir in brezskrbnost, iz minute v minuto spreminjata tudi naše počutje in razpoloženje. Toda … če se spremembam prepustimo, in pomlad je z daljšimi dnevi in več toplega sonca tako zelo pravi čas, najdemo še »svoje barve«, lahko vsak dan ne le pre-živimo, ampak pozitivno in polni pričakovanj, tudi živimo! Kot najbolj pisan šopek cvetlic na mizi!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 9. marec 2017
Blanca Chara 