Vedno smo sami. Tudi če smo odraščali v ljubeči družini in imamo veliko prijateljev, če imamo ljubečega partnerja in otroke, s katerimi se razumemo. Tudi če smo v dobrih odnosih s sosedi in sodelavci.
Sami smo že prve dni po rojstvu, mala štručka, ki joka, ker ne zna povedati, da je lačna, niti kaj jo moti in kaj bi rada. Sami smo, ko delamo prve korake in spregovorimo prvo besedo, prvi stavek. Ko odraščamo in postajamo vedno bolj »pametni«, čeprav smo vsaj do konca srednje šole »samo« otroci. Sami smo tudi, ko gremo zdoma.
Celo življenje smo sami. Tudi ko smo žalostni ali slabe volje in obkroženi s prijatelji. Ne morejo razumeti naše stiske, pa če jim razložimo najmanjše podrobnosti, v svojo situacijo jih ne moremo postaviti. Ne gre. Le mi vemo, kaj se nam je zgodilo pravkar ali pred časom, in smo v skrbeh, ker ne vemo, kaj nas čaka v prihodnosti. Čeprav se prepričujemo, da nismo naredili nič narobe in da prihodnost pride sama od sebe.
In sami smo tudi, ko stojimo pred odločitvami, pa če imamo koga, s katerim se lahko pogovorimo in nam pomaga pretehtati različne plati odločitve ali ne. Na koncu smo vedno mi tisti, ki se odločimo.
Le mi (lahko) vemo, kaj si želimo in kaj potrebujemo, kaj in kako čutimo, slišimo in vidimo, le mi vemo, zakaj se odzovemo tako kot se. Mogoče ne razumemo vedno ali pa sploh nikoli, toda vemo, da drugače nismo mogli. Čeprav naša okolica (mogoče) misli, da delamo »napake«, naša izkušnja ne more biti izkušnja nekoga drugega. Vsak posameznik je svet zase.
Celo življenje smo sami.
Pa vendar tako zelo »bogati«, če so ob nas starši, babice in dedki, partnerji in otroci, sorodniki in prijatelji, sosedje, sodelavci in znanci, ki nam nudijo brezpogojno podporo in ljubezen, dobrohoten nasvet ali samo potrpežljiva ušesa. Eni bolj pomembni, drugi manj, eni z nami dlje, drugi samo kratek hip. Vsi pa pravzaprav le spremljevalci v stranskih vlogah filma z naslovom »Moje življenje« … z nami v glavni vlogi.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 30. marec 2017
Blanca Chara 