0
Dvorana. Tokrat še večja kot pred nekaj meseci. Večja tudi množica ljudi. Eni tam zato, da si ogledajo predstavo, drugi zato, da so predstava sami. Vsi pa v pričakovanju. Eni predstave, drugi druženja pred, ob in po njej.
Dogodek se pravzaprav začne že, ko zanj izvemo, ko na hitro pobrskamo po spominu, če smo na dan D sploh prosti in takoj za tem, koga bi si želeli, da nas spremlja, kdo bi bil dobra družba. In čez nekaj časa, kaj bomo oblekli. Vsaj nekateri. Tako da lahko, če v omari ne najdemo nič zanimivega, še hitro skočimo v svojo najljubšo trgovino in izberemo kakšen trendovski kos ali vsaj dodatek. Drugim spet pa je garderoba zadnja skrb, se bodo pač nekaj oblekli, si mogoče prej privoščili celo sproščen sprehod in potem skočili še na dogodek.
Tako različni smo si. In različnost je tako prijetno opazovati. To neskončno paleto pričesk in stajlingov, karakterjev in obrazov, ki v družbi znancev in prijateljev sproščeno klepetajo in se smejijo ali pa, ker so prišli sami, pogledujejo naokrog v želji, da bi srečali vsaj bežnega znanca in se tudi sami počutili del množice. Oblečeni tako, da ne bi izstopali in bi bili skoraj nevidni ali pa tako, da bi zgodbo o njih govorila že njihova obleka. Seveda se včasih komu čudimo in ne moremo verjeti … včasih pa koga tudi tako občudujemo, da nam pogled k njemu ali njej uhaja kar cel večer.
Kaj pa sebe, opazujemo kdaj sebe, kako delujemo v množici? Pred ogledalom doma se počutimo tako čudoviti in enkratni, kaj pa … In kaj vidimo, ko pogledamo svoje fotografije izpred let? Je to sploh možno, se najbrž čudimo vsi po vrsti? Kako smo lahko bili tako zelo drugačni?! S tako čudno pričesko in še bolj čudno oblečeni! »Ah, neee, to sem jaz?! Ne morem verjeti?! Kje sem našla to obleko?!« se velikokrat smejimo. Kot da ne govorimo o sebi, ampak gledamo nekoga drugega. Ker … kako se spreminjamo iz tedna v teden ali meseca v mesec lahko opazijo le ljudje, ki nas videvajo sem in tja. Mi to spoznamo šele, ko se pogledamo v starih fotografijah. Ko naredimo nekakšen preskok v času.
Tako bodo tudi vsi tisti, ki jih opazujemo danes ali smo jih včeraj, čez nekaj let spet drugačni kot danes. Oni, mi, vi … jaz … Ker, ne spreminja se le čas, v katerem živimo, in način življenja, niti ne le moda in trend, s časom se spreminjamo tudi mi. Vsi.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 28. april 2017
Blanca Chara 