Vrabčki in siničke! Končno so odkrili mojo košarico s semeni. Najprej plaho, eden po eden in le takrat, ko niso videli niti moje sence, zdaj že bolj pogumno in razgrajaško. Če so prej le raziskovali in se manj najedli, zdaj točno vedo, po kaj priletijo. S kljunčki se tako divje zaženejo med semena, da vse kar leti naokrog, dokler ne najdejo najbolj debelega in slastnega grižljaja. In ne več samo eden, zdaj jih prileti več naenkrat, posebej takrat, ko jih čakajo v glavnem le še luščine. Celo stepejo se, vrabčki, seveda! Kakšen direndaj nastane! Sinička pa pride, vzame zrno in mirno odleti.
Nas to na kaj spominja? Mogoče bolje – na koga? Mi smo se po nekaj dneh navadili drug na drugega, ptički zato ker so bili lačni, jaz pa zato, ker jih rada opazujem, čeprav vsak dan vsaj enkrat pometem za njimi. Kaj pa ljudje, se lahko »navadimo« na človeka? Ko dan za dnem dela nekaj, kar nam ni ravno všeč? Ali ga le sprejmemo in se mu prilagodimo, po drugi strani pa umaknemo, ko se le pokaže ugodna priložnost?
So ljudje, ki se lažje prilagajajo in sprejmejo ljudi takšne kot so, in ljudje, ki se jim morajo prilagoditi in jih sprejeti drugi. Prvi mogoče samo delujejo, kot da so se prilagodili, sicer pa ostajajo zvesti sebi, se jim mogoče tako zdi prav ali pa so prešibki, da bi uveljavili svojo voljo in zato celo veseli, da se lahko prilagodijo. Drugim pa je kristalno jasno, da bodo delali le to, kar je všeč njim in jih počutje drugih niti najmanj ne zanima.
So pa situacije, ko se le moramo prilagoditi in upoštevati določena pravila. Čeprav se hitro pokaže, da brez tistega včasih bolj, drugič manj, eni bolj, drugi manj, vsaj v osnovi, ne gre. Vedno obstaja prostor, v katerem lahko ostanemo zvesti predvsem sami sebi, vsaj malo, in seveda odvisno (tudi) od naše samopodobe in samozavesti in tega kako znamo zagovarjati nekaj, s čimer se večina ne strinja. Pa vendar, če bi se morali odločiti, kaj bi bilo bolj »prav«? Gotovo bi rekli, da odvisno od situacije, kar je res, verjetno pa tudi, da bi morali ravnati tako, da bi bilo v zadovoljstvo vseh vpletenih. Ja, to bi bilo res čudovito, ampak … Kaj se ne bi tega spet eni držali bolj in drugi manj?
Aaah, res ima vse tudi svojo drugo plat!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 28. april 2017
Blanca Chara 