Danes modni dodatek, ki si ga lahko privošči vsak, pred tisočletji pa razkošje in statusni simbol, ki so si ga privoščili le dostojanstveniki in vladarji. Danes zaščita pred dežjem, mnogo prej pa pripomoček, ki z dežjem ni imel prav nič skupnega, omislili so si ga kot zaščito pred soncem.
Kot pričajo tisočletja stari kipi, reliefi in slike iz Asirije, Egipta, Perzije in Indije, ki prikazujejo služabnike, kako ščitijo vladarje pred soncem s sončniki visoko nad njihovimi glavami, naj bi dežnik oz. sončnik poznali že pred 4 tisoč leti. Več so jih vladarji imeli, bolj so bili pomembni, včasih večnadstropni, včasih izdelani celo iz najdragocenejše svile z zlatimi resami. Potem pa se je starim Grkom kar naenkrat zazdel dežnik »nemožat«, in so ga prepustili ženam, ki ga je še vedno nosil služabnik.
Prvi dežniki so bili narejeni iz papirja, da bi se zaščitili pred dežjem, pa so jih Kitajci ali pa morda prebivalke antičnega Rima začeli oljiti in voskati. V Evropi je zamisel o sončniku oziroma dežniku za nekaj časa izginila in se spet pojavila v 16. stoletju, ko so ga ponovno odkrili Italijani in kasneje še Francozi. V 18. stoletju so dežnike pričele nositi še Britanke, le Britanci ne. Izjema so bili lastniki kavarn, ki so spoznali, kako koristno je imeti pripravljen dežnik, ki bi stranke varoval pred slabim vremenom na poti do njihove kočije. Dežniki so se zdeli nadvse uporabni tudi duhovnikom, kadar so morali opraviti pogrebno slovesnost v nalivu.
Prvi moški, ki si je v Angliji upal nositi dežnik, je bil popotnik in človekoljub, Jonas Hanway. Pri svojih prekomorskih potovanjih je videl, da so jih uporabljali tudi moški, zato se je odločil spoprijeti se s posmehovanjem kočijažev, ki so ga, ko so peljali mimo njega, nalašč poškropili z blatno vodo iz obcestnih jarkov. Ko je leta 1786 umrl, so dežnike z veseljem nosili tako moški kot ženske.
Sicer pa je bilo takrat dežnike uporabljati pravi izziv, bili so veliki, težki in nerodni. Ko so bili mokri, jih je bilo zaradi naoljene svilene ali platnene prevleke, špic in ročajev iz trstičja ali kitove kosti težko odpirati, poleg tega so tudi puščali. Kljub temu je njihova priljubljenost rastla, še posebej zato, ker je bilo ceneje kupiti dežnik kot pa najeti kočijo, ko je deževalo.
Leta 1852 je Samuel Fox patentiral model paragon z lahkim, a močnim kovinskim ogrodjem, za osnovo naj bi mu bile palice, ki so jih sicer uporabljali za ženske korzete. Staro okorno prevleko pa je zamenjal z lažjimi tkaninami, kot so svila, bombaž in povoskano laneno platno.
In nastal je sodoben dežnik.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 4. maj 2017
Blanca Chara 