Zgodbe.

Lisa 211 2Včeraj. Prejšnji mesec. Lansko leto. Še eno prej … tisoč let nazaj …

Radi (po)gledamo nazaj in se spominjamo, posebej v sproščeni družbi prijateljev, s katerimi nas veže več kot le bežno srečanje ali klepet ob kavi. Skupaj ta trenutek, v mislih pa daleč nazaj in tam nekje. Dobre in manj dobre trenutke podoživljamo, kot bi se spet znašli sredi njih, in obujamo občutke ob tistih, v katerih se je nekaj zataknilo, mi pa smo prav iz tega naredili zabavno zgodbo, ki bo ostala živa za vedno. Za nekatere dogodke veseli, ker so že za nami, del drugih bi radi bili spet. Nasmehnemo se jim, čeprav so nekateri grenki, in drugim smejimo iz vsega srca, ker smo jih doživeli skupaj, ker so bili in so del nas še sedaj, ker nas spomini grejejo in ohranjajo žive še bolj.   

Po nekaj urah, ko se spet vrnemo v tukaj in zdaj pa … kot da mi ne bi bili več mi, ne več isti. Kot da je nekega filma konec, mi pa smo, ker smo medtem izgubili niti, ki bi nas povezovale, pravkar začeli gledati in bežno slediti novim. Naša (skupna) zgodba je le še preteklost, ker piše vsak svojo lastno. Zdaj poslušamo zgodbe drug drugega, se z nekom veselimo in z drugim sočustvujemo. Eni živijo v istem (mladostnem) duhu naprej, sproščeno in zadovoljno, čeprav ne ravno bleščeče, drugi ravno obratno, napeto in ves čas v akciji, pa zato z veliko vsega.

In vedno je tako, v vsaki družbi, verjetno tudi v daljni preteklosti, čeprav zgodbam, ki jih prebiramo v romanih ali zgodovinskih knjigah velikokrat težko verjamemo in se nam zdi, da se marsikaj lahko zgodi le v filmih, resnično pa ne more biti.

Ampak zakaj samo v filmih, zakaj »verjamemo« le v filme? Ker dogajanje samo opazujemo, tako od daleč, bolj redko pa mu tudi sledimo? Ker nas filmi zapelj(uj)ejo izven naše poti? Ker čustev in občutkov ne moremo zaznati, čeprav se igralci po svojih najboljših močeh trudijo, da bi jih vzbudili v nas, mi pa vseeno zgodbo sprejemamo odvisno od svojega trenutnega počutja? Ker v kakšni vlogi najdemo sebe ali si želimo nekaj, česar (še) nimamo in ker ima film po silnih, čeprav včasih celo nemogočih zapletih, srečen konec, vsaj po navadi, in si takega želimo tudi mi?

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 1. junij 2017

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s