Tujec. Kaj ni bila to včasih beseda, s katero smo mislili na osebo, ki prihaja iz tujine? Ki govori tuj jezik in ima navade, ki jih ne poznamo? Ki nam je neznana? Tuja? Ki smo jo srečali le sem in tja kdaj?
Danes pa, ko je naš planet eno samo mravljišče in se tako radi sprehajamo in raziskujemo po neznanem, lahko skoraj rečemo, da tujca med nami več ni. Ali pa prav zato ravno nasprotno: da smo tujci drug drugemu vsi. Jaz in ti, mi vsi. V soseski, v kateri živimo, v trgovini, ki jo običajno obiskujemo ali vseh drugih, v družbi in službi in vsepovsod kamor »zaidemo« na izlet ali počitnice. Na nek način tujec tudi sami sebi.
Že res, da so situacije, ko nam nekdo postane malo manj tuj(ec), tako zelo različne, toda, če smo le pozorni, slej ko prej (lahko) ugotovimo, da nas vedno nekaj povezuje ali se zgodi z razlogom. Včasih le za hip, ko smo kakšen dan tako zadovoljni in srečni in bi delček svoje energije radi s kom delili le s prijaznim pozdravom, ki mogoče preide v sproščen klepet, včasih se z nekom znajdemo v isti situaciji in imamo občutek, kot da se poznamo že sto let, drugič je dovolj tista posebna iskrica v očeh, ki govori brez besed … Lahko je to tudi kakšna nerodna gesta ali dogodek, tako zelo sproščen, da v tistem »trenutku, ki ga ni« sproži val spontanega smeha pri obeh.
In če je to začetek nekega znanstva, je v nadaljevanju mogoče tudi začetek dobrega in lepega prijateljstva, ko je spoznavanje drug drugega in vpogled v svet drug drugega tudi spoznavanje samega sebe. Mogoče le za kratek čas, mogoče bežno prijateljstvo preraste v trdno in trajno. Ker nekomu lahko zaupamo bolj in več, drugemu bolj malo ali skoraj nič. Lahko pa se zgodi, da se nekdo s časom celo umakne. Čeprav ne vemo, zakaj, in nam je žal, da smo ga izgubili, moramo dovoliti in spoštovati njegovo odločitev. Ga spustiti in iti dalje svojo pot.
Včasih je dobro imeti distanco, biti sam svoj, imeti neko zavoro in obdržati kakšno skrivnost samo zase … da tujec lahko ostane samo tujec. To nas dela žive. In zanimive.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 15. junij 2017
Blanca Chara 