Vsi smo med seboj povezani. Tako ali drugače. Ne samo sorodniki, prijatelji in znanci. Včasih nam je to jasno, včasih se sprašujemo, če res. Včasih to presenečeni ugotovimo šele čez čas, včasih nikoli ali mogoče celo prepozno. Ni pa vedno tako, da se tudi srečamo.
Potem pa (mogoče) pride vabilo podpisano z imenom, za katerega še nismo slišali. Vabilo na srečanje potomcev dveh oseb, ki iz pripovedovanj sicer vemo kdo sta, ni pa med nami nikogar več, ki bi ju poznal. Ker ju že dolgo ni več.
Na parkirišču se že zbirajo avtomobili z različnimi registrskimi tablicami, v prijetni senci pa sorodniki, od spečih dojenčkov do prababic in pradedkov. Segamo si v roke in se tistih, s katerim smo več v stiku, razveselimo in z njimi na kratko izmenjamo par besed, pred večino pa postojimo, se umirimo in (po)čakamo. Da povedo, kdo so in h komu spadajo, kdo so njihovi starši in kdo njihovi otroci, in se potem predstavimo še sami. Čeprav nam to pove bore malo.
Še naprej smo si (na nek način) tujci, pa vendar to tudi ne, ker nas vežejo iste korenine. In ker je nekomu bilo mar, da nas je ponovno zbral skupaj, ker smo si tako obljubili pred leti, poleg tega pa na vidno mesto prilepil še shemo rodbinskega drevesa, ki ga sestavlja že leta, in je bilo rdeča nit celega dne. Znova in znova smo se zbirali pred njim, pogledovali na izpisana imena in podatke, jih preverjali in popravljali, obujali spomine, se dotaknili tistih, ki so se nekako izgubili ali smo na njih celo pozabili, za kakšne podatke ali celo osebe je kdo izvedel celo prvič.
Mogoče se na cesti čez nekaj dni spet ne bomo prepoznali, mogoče se bomo nekateri začeli obiskovati (ponovno). Mogoče bom sorodnika, ki sem ga, takoj, ko sem zagledala, da drži loparje za badminton v rokah, vprašala: »Iščete soigralca?« in me je malo negotovo pogledal, v naslednjem trenutku pa sva že stala vsak na svojem koncu in pogledovala za žogico v zraku, spoznala šele na naslednjem srečanju. Prav gotovo pa je, da si vsi želimo, da bi se kmalu spet srečali. Predvsem pa, da bi čim prej dobili rodbinsko drevo, na katerem bi prav vsak član rodbine imel svoje mesto in bi bilo drevo izpolnjeno s še dlje v preteklost.
Ker nam je mar, kdo smo in od kod prihajamo.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 22. junij 2017
Blanca Chara 