Končno! Vročina in čas dopustov! Želje in ideje, kam odpotovati in kako preživeti najlepše dneve leta, o katerih smo sanjali že nekaj mesecev ali pa celo od prejšnjega poletja, pa različne, ene bolj avanturistične, druge bolj »varne«, predvsem pa čim bolj brezskrbne.
Toda tako kot vse, ima tudi brezskrbnost dve plati. Za ene biti brezskrben pomeni uživati na zraku štiriindvajset ur na dan, tudi kadar je hladno in dežuje, za druge pa jesti in spati med štirimi stenami, kjer za njih skrbijo drugi. Prvi prisegajo na šotor, ki nudi preprosto udobje, ki pravzaprav to sploh ni, pa privlači prav zaradi občutka prvobitnosti, drugi na hotel, kamor se umaknejo, ko so lačni in si želijo počitka.
Jaz pa pravim … Kotiček nekje v prijetni senci ob morju, kjer se lahko prepustimo sanjarjenju in spustimo misli na pašo, poslušamo samo škržate in osamljene galebe, pa mogoče še kakšnega otožnega osla, kjer je voda tako prijetno sveža in čista, da bi plavali ure in ure, ljudi pa malo … ko se, ko začne sonce toniti za obzorjem, lenobno premikamo proti kampu skritem v borovem gozdičku, kjer že diši po sveže stuširanih telesih, na mizicah pa čaka lahka večerja. In ko zjutraj še vsi krmežljavi in na pol v snu s kozmetičnimi torbicami počasi stopamo proti skupnim sanitarijam, nekateri pa ta v civilizaciji obvezen ritual celo spustijo, popijemo prvo kavo, počasi oživimo in stopimo do trgovine po svež kruh … ko mogoče na mestu, kjer je še prejšnji dan stala prikolica z mlado družinico opazimo nov velik šotor in nove goste prepoznamo tudi po tem, da so še brez barve …
TO je TO! Tako zelo popolno! Ko ne veš, kdo je tvoj sosed na levi in kdo bo jutri tvoj sosed na desni. Ko se prilagodiš in prilagajaš, pa vendar ves čas delaš to, kar si želiš: plavaš, se sončiš, kuhaš, ješ, pomivaš posodo, mogoče celo kaj malega opereš, bereš, se pogovarjaš, kartaš … torej nič. Ko smo vsi enaki, ko nas druži isto. Preprostost in naravnost.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 13. julij 2017
Blanca Chara 