Vsak dan je poln drobnih trenutkov in dogodkov, ki so nam všeč, takih, ki ne pustijo za seboj »nič« in takih, ki bi jih radi čim prej pozabili. Na pot nam eni in drugi pridejo, tudi če smo si vsako minuto dneva načrtovali posebej natančno in pozorno. Vedno nas lahko nekaj ali nekdo zmoti. Temu se ne more izogniti nihče, lahko se odloči le, kako bo na vsakega od njih gledal in poskušal ugotoviti, kaj mu prinaša.
Tako različni smo si. Medtem ko nekdo nekaj vidi kot slabo, je lahko za drugega dobro, in obratno, na vse, kar se nam dogaja v življenju, lahko gledamo na dva povsem različna načina. Kot dobro in/ali kot slabo. Dobro, ker smo s tem, kar se je zgodilo, zadovoljni, saj se je zgodilo po pričakovanjih ali spontano in nam ne predstavlja nobenih zapletov, in slabo, ker ne prinaša ugodja ampak cel kup dodatnih dejanj in ukrepov, poleg tega pa nam ugrabi še trenutke, ki bi jih lahko preživeli mirno in v njih uživali. Toda … velikokrat nimamo izbire in sprejeti moramo tudi slabe, potem pa jih (poskusiti) spremeniti v dobre ali vsaj bolj znosne.
Ampak zakaj sploh jih imenujemo – slabi? Zato, ker so nas presenetili in nam ne pustijo, da bi lagodno šli naprej, ali zato, ker ne vemo, kako bi se jih lotili in se vrtimo v premišljevanju zakaj se nam je to zgodilo? Čeprav se, takoj ko začnemo delati prve korake in le-ti počasi postajajo vedno lažji in hitrejši, tudi občutek slabega začenja spreminjati. Včasih komaj opazno, včasih nas preseneti in se v dobro začne spreminjati kar naenkrat, včasih pa kasneje celo ugotovimo, da je tudi »slabo« za nekaj dobro.
Vmes pa … dobro si je vzeti čas. Zase. Za umik in odklop. Si prisluhniti in počakati da mine prvi »napad«, da lahko spet bolj normalno in globoko zadihamo, da začnemo razmišljati bolj trezno in ukrepati modro. Pomaga. Včasih je to meditacija, včasih pletje na vrtu in občudovanje rož, sprehod po gozdu, pletenje ali mizarjenje … posedanje na obali morja ali reke, plavanje … vrtenje pedal na kolesu. Včasih pa je lahko to tudi sproščeno poležavanje v enem od preprostih ležalnikov, ki jih je nekdo postavil sredi travnika ob jezeru, glasbi iz velikih zvočnikov … in opazovanju množice. Da le ostanemo zvesti sami sebi.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 3. avgust 2017
Blanca Chara 