Same zgodbe. Povsod okrog nas. Nešteto jih je. Že v enem samem dnevu, v eni uri, včasih celo prej. O drobnih in velikih stvareh. O tem kaj se dogaja (samo) nam, kaj nam v povezavi z drugimi in kaj se dogaja drugim.
So zgodbe, ki jih prijatelji, znanci in neznanci o sebi pripovedujejo drug drugemu in jih včasih celo živijo skupaj, in tiste, ki jih o posameznikih javno razkrijejo in o njih pišejo v revijah in pokažejo v filmih drugi. Zgodbe, ki jih gledamo iz udobnega kavča doma ali sedeža v kinu, na odrih gledališč in na prostem, v operah in baletnih predstavah in se ob njih smejimo, jočemo ali jih celo podoživljamo. Kratke in dolge v knjigah s srečnim ali žalostnim koncem in nešteto niansami vmes. Resnične in izmišljene, tiste, ki jim verjamemo takoj, tiste, za katere vemo, da ne morejo biti res, tiste, katerih del bi radi bili tudi sami in tiste, ki nam dajo misliti in se zaradi njih zazremo vase. Zgodbe, ki jih razume in občuti vsak po svoje, čeprav prebere isto knjigo, gleda isti film in posluša isti intervju – kot nekdo drug. Enostavne in zapletene, sestavljene iz delcev, katerih vsak nosi del celote.
Vse je ena sama zgodba. Vi, jaz, mi na tej strani mesta in planeta in oni na drugi, zgodba za katero se zdi, da se skozi stoletja spreminja, pa na nek način ostaja ves čas ista. Vsaj v grobem. Vsaka po svoje zanimiva, pa vendar nekaterim bolj tista, ki je del zgodovine, in drugim ta iz bližnje preteklosti ali danes … vedno pa zgodba drugih.
Kakšna pa je vaša zgodba? Ste že kdaj pomislili, da bi napisali svojo knjigo? Tako pravo? O čemerkoli? Mogoče celo … o sebi? Bi si upali? Napisati knjigo o sebi in biti iskreni, pisati o dogodkih iz otroštva pa vse do danes, in ljudeh, ki so bili kadarkoli del vašega življenja, tistih, ki so vam bili v oporo in tudi tistih, ki so vas prizadeli? Odkrito in brez dlake na jeziku?
Vsak bi moral napisati knjigo o sebi. Pravzaprav dve. Prvo o svojem življenju in čustvih in drugo o svojih – sanjah.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 10. avgust 2017
Blanca Chara 