Sanje. Vedno sem se spraševala, kaj so to … sanje. Kje sem takrat in zakaj se mi dogajajo. So dogodki iz časa prej ali potem? Mogoče samo razmišljanja o tem, kar se mi je zgodilo v preteklosti ali na dan pred spanjem, ali pa se mi šele bo, ko se bom zbudila ali enkrat v prihodnosti?
Moja babica si je pomagala s sanjsko knjigo. Spomnim se, da je rada pogledala vanjo, takoj zjutraj, ob kavi. Še vedno si jo lahko predstavljam. Kam je knjigo dala in kje je zdaj, ko je ni več med nami, ne vem. Vem pa, da si moram sanje razložiti sama, da le jaz lahko najdem povezavo med njimi in mojim vsakdanjim življenjem, čustvi in občutki, da le jaz lahko ‘ugotovim’, kaj mi želijo povedati ali na kaj me želijo opozoriti. Včasih o njih razmišljam še v polsnu in si jih ponavljam, da se ne bi izgubile med mislimi, ki jih poraja nov dan, če je že čas, da vstanem, si jih zapišem … Ampak, biti moram zelo pozorna, da mi ne uidejo in da medtem, ko jih pišem, ujamem vse besede in podtone in pomene in občutke … ker, če se kaj izgubi, takoj začutim praznino in začutim, da nekaj manjka.
Tako kot bi morali občutke, ki nam jih telo pokaže, poslušati tudi, ko smo budni, čez dan.
Saj poznate tisto, ko začnete nekaj delati, pa vas zmoti kaj drugega in z delom prekinete. Misli v hipu preusmerite k drugemu in prvo se začne počasi izgubljati, dokler popolnoma ne izgine. In ko to drugo mine, ste kar naenkrat nemirni, začutite, da nekaj manjka. Prijetno ali pa tudi ne. In potem začnete brskati po ‘spominu’ … dokler se ne vrnete k prvemu.
Telo je tako čudovit sogovornik, če ga le poslušamo in slišimo. Včasih lahko uspemo neko ‘skrivnost’ razvozlati, včasih smo le bolj pozorni, da se bo nekaj zgodilo, mogoče nekaj prijetnega ali pa prijetnega malo manj … (Seveda) ne uspe vedno, uspeva pa vedno bolje in večkrat.
Vse preveč je raznih obvestil in opozoril in navodil in pravil na vsakem koraku. Le zakaj bi se ravnali vedno (le) po njih. Sicer je dobro in potrebno ločiti med tem, kaj je prav in kaj ne, pa vendar – živimo SVOJE življenje!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 24. avgust 2017
Blanca Chara 