Pa sanjajmo …
Bili ste na potovanju in odkrili čudovit otok. Pravzaprav ste se samo peljali mimo cele verige otokov, daleč sredi morja, kjer ni ničesar in nikogar. Toda na vas je nenavadno močan vtis naredil le en otok. Čudovita narava, drevesa in potoki, ptice v zraku in živo pisane ribe v morju … to bo le vaš otok, nikoli nikomur ne boste povedali zanj.
In čeprav se sprašujete, zakaj prav ta in odgovora ne prinese niti veter, se začnete kar izgubljati v sanjarjenju. Zmotiti vas ne more čisto nič. Potem pa se v vas nenadoma nekaj premakne in začnete premišljevati, kaj pa če … iz minute v minuto ste vedno dlje od resničnega ste, tako daleč in globoko, da skoraj ne opazite, da ste že doma. Otok je še vedno z vami in vi z njim, pozabiti se ga ne da. In po nekaj dneh se po tehtnem razmisleku kar naenkrat odločite, da boste naredili nekaj neverjetnega, celo za vas. Svoje življenje boste obrnili na glavo in se na svoj sanjski otok – preselili!
(Ker še vedno sanjamo, pozabite na denar in odmislite službo.)
Zdaj pa, tako malo zares in malo v sanjah: če bi to željo res lahko uresničili, kakšen dom bi imeli, takega kot zdaj, v enakih barvah, s takšnim pohištvom in lučmi, dekorativnimi detajli in rožami, garderobo in čevlji, ročnimi deli in knjigami, računalnikom, telefonom in televizorjem, fotoaparatom in … Bi vse to vzeli kar s seboj in še kaj, brez česa si življenja ne morete predstavljati? Bi se bilo težko odločiti? Ali pa vam mogoče že sama misel na te ‘dobrine’, ki so sicer del vašega vsakdana sedaj, zbudi nelagodje in slabo voljo? Pa še to, bi (lahko) šli sami, bi (sploh) koga pogrešali?
Tam verjamem, da bi bilo drugače, kot je tukaj in zdaj. Tudi meni. Tam bi bili samo mi, tukaj smo mi in drugi. Tam bi si pravila postavljali sami, tu smo sami le del pravil. Tam bi živeli svoje želje, tukaj se velikokrat in celo prevečkrat oziramo na druge. Tam bi bili sami ali pa z res najdražjimi in to v pravem pomenu besede. Tukaj nas je vedno polno. Tam bi imeli čas, čas zase in zanje, za pogovore in tišino, za opazovanje sebe in njih, za opazovanje okolice.
Tam bi imeli čas, tu časa nimamo za marsikaj in marsikoga. Tam bi res bilo čisto drugače … razen če se za veliko tistega tam odločimo tu.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 31. avgust 2017
Blanca Chara 