Kdo le bi nas sicer ustavil?

Lisa 226 Doggie-in-the-rain_iStock_000034808008Large-copyMir in tišina. Samo dež. Na cesti po kateri se peljem. Okrog hiš mimo katerih se vozim. Po ulicah kjer osamljeni pešec hiti po opravkih, se izogiba lužam in si želi, da bi ostal čim bolj suh. Vse kot da se je ustavil čas.

Oh, da se je le! Da je le začelo deževati. Končno! Ne samo zaradi narave, ki je bila žejna že dolgo, tudi zaradi nas, da smo se umirili. Kdo le bi nas sicer ustavil? Če bi ves čas sijalo prijetno toplo ali vroče poletno sonce, ki bi nas vleklo ven v naravo že od prvega jutranjega svita pa do pozne večerne zarje? Kdo? Danes, ko vse tako hiti … ko marsikdo niti ne ve, kam in zakaj. Je kje sploh (še) kdo, ki bi rad ali bi se mu zdelo celo bolj pametno, da smo tihi in počasni, tihi in umirjeni? Tihi pa vseeno dejavni? Celo za otroke so psihologi pred kratkim ugotovili, da potrebujejo mir, da je dobro, da jim je včasih celo dolgčas. In starejši, prav gotovo bi tudi oni bili hvaležni za počasnejši tempo vsakdana. Vsakdo pravzaprav.

Kaj nas torej tako preganja? Kaj in kdo? In zakaj? Da potem, ko ne zmoremo več, bežimo in iščemo oaze miru, kjer si moči naberemo za naslednjih pet dni v tednu. Vsaj večina, mnogim tudi to ne uspe. Iščemo in si izmišljujemo na stotine možnosti in priložnosti za odklop od vsakdana, jih beležimo, da jih bomo nekoč obiskali, in sanjamo o drugih, begamo od ene ideje k drugi, miru pa ni.

Res da lahko mir začutimo tudi v gneči trgovskega centra ali vrvežu na mestnih ulicah … če le vemo, kaj iščemo, se zatopimo v svoje misli in izklopimo zunanji hrup. Pa vendar … Morje in jezera, hribi in osamljene planote, na drugi strani pa nakupovalni centri in turistično oblegani kraji, je to sploh mogoče primerjati?!

Ne. Še vedno je in ostaja narava tista, ki nam daje svetlobo in energijo, moč in navdih. Tudi ko dežuje. Ni bolj prijetnega sprehoda kot je sprehod v visokih gumijastih škornjih, nepremočljivem plašču in dežniku nad glavo … po majhni vasici s starimi hišami, ki v nas prikliče spomin na obisk pri babici, ali gozdu, kjer se zdi, da slišimo vsako kapljico, ki pade z neba na mokro listje, in ujamemo vonj, v katerem lahko uživamo le pod drevesi. Poskusite. In uživajte!

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 14. september 2017

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s