Mreža.

Lisa 227Ste že kdaj pomislili na to, koliko ljudi ste spoznali v življenju ali s koliko ljudmi ste bili v stiku in se z njimi povezali tako ali drugače? Od zgodnjega otroštva pa do sedaj? Se še spomnite otrok, s katerimi ste bili skupaj v vrtcu in šoli, ljudi, ki so iz nekih posebnih razlogov postali vaši prijatelji, sodelavcev na poslovni poti, znancev z izletov, počitnic in potovanj, in vseh, s katerimi ste bili v stiku le kratek čas, a jih vseeno ne želite in ne morete pozabiti?

S koliko ljudmi še vedno imate stike, koliko jih je iz vašega življenja že odšlo, ker vas je pot peljala v drugo smer, ali ste nanje enostavno pozabili in jih celo zapustili, ker ste se tako odločili?

Bi znali sestaviti nekakšno drevo sorodnikov, prijateljev, znancev, sosedov, sodelavcev in vseh drugih, s katerimi so vas vezala (vsaj) kratka naključja? Naključja, ki jih pravzaprav ni? In jih povezati z dogodki, ki so vas zaznamovali, ali trenutki, ki so bili tako bežni, pa za vas vseeno tako posebni, da so vam ostali v spominu leta, mogoče desetletja?

Res, prav zanimivo bi si bilo zapisovati imena ljudi, ki jih ‘spoznavamo’ dnevno, in seznam vsake toliko časa preleteti. Mogoče bi se spomnili, da smo nekomu obljubili, da ga bomo kmalu obiskali, pa se to ni zgodilo že leta in smo nanj skoraj že pozabili. Mogoče smo si od koga kaj sposodili in bi mu končno radi to vrnili. Mogoče smo se včasih veliko družili, pa se je nekdo od nas preselil in so srečanja vse bolj redka. Mogoče bi radi organizirali obletnico potovanja v eksotične kraje pred leti in nanjo povabili so-turiste, s katerimi smo se posebej dobro ujeli. Ali pa bi radi le obujali spomine na čase, ki so minili in mimogrede preleteli še svojo dosedanjo življenjsko pot.

Celo življenje smo del velike družine, iz katere člani ves čas vstopajo in izstopajo. Vedno pa tako kot mi od vsakega nekaj ‘dobimo’, tudi mi vsakomur nekaj ‘damo’, včasih dobro, včasih malo manj dobro, včasih sta dovolj le pogled in nasmeh, včasih ne zadostuje niti gora besed. Zakaj? Ker drug brez drugega ne moremo, ker smo povezani. Če še ne sedaj, bomo mogoče že jutri.

In tako se mreža ljudi in občutkov plete dan za dnem znova in znova …

 

Lissa, kolumna “Veter v omari”, 21. september 2017

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s