Življenje ves čas teče. In čeprav smo velikokrat bolj v preteklosti in prihodnosti kot v sedanjosti, smo ves čas tudi v trenutku, tukaj in zdaj, le da se tega bolj redko zavedamo. Tako takrat ko nam je lepo in vse teče, kot tudi ne takrat, ko smo zadovoljni manj ali pred težavo, za katero ne vidimo rešitve. Ali ko se počutimo sami na svetu. Vendar trenutki so. Ves čas tečejo in prehajajo eden v drugega, ko mine en, je tu že naslednji, še dobro se ta ne začne, že se umakne novemu.
Kaj pa je (potem) življenje?
Življenje je (eno samo) neskončno seštevanje med seboj tesno povezanih trenutkov, ko se dogaja ali pa tudi, ko se zdi, da vse stoji, občutkov in čustev. Z njimi pa tudi oseb. In čeprav je mama tista, s katero smo najdlje, in oče tisti, ki je naš drugi pol, in bo tako ostalo do konca naših dni, potem pa še sestre in bratje, s katerimi si vsaj na začetku delimo vsakdan, se najpomembnejše osebe v našem življenju ves čas menja(va)jo, ene umikajo in druge prihajajo. Osebe, ki jih prikličemo in povabimo mi in tiste, ki pridejo same, pa si včasih želimo, da kakšne od njih vendarle ne bi bilo. Tiste, ki jih čakamo in tiste, ki nočejo oditi. Tiste, ki so nam v oporo in tiste, ki nas bremenijo. Tiste, ki so naši pravi prijatelji in tiste, ki se prave le delajo. Tiste, ki ostanejo z nami le kratek čas in nam (po)kažejo »pot«, ki jo sami zbegano iščemo, ker ne vemo, kako naprej, in tiste, ki so ob nas od začetka do konca, v dobrem in slabem, brez sodb, s srcem.
Odvisno od tega, kaj se nam dogaja in, ko pogledamo nazaj tudi – zakaj se nam nekaj dogaja. Vedno je nekdo najpomembnejši in na prvem mestu. V nekem trenutku ali v nizu njih, v nekem obdobju.
Tako kot malčku ob očku, ki čepi ob njem, mu nekaj kaže in govori, malček pa … ne posluša in ne sliši, se mirno ozira okrog, opazuje mimoidoče in očka z malo rokico nežno čohlja po tistih nekaj kratkih laseh, ki so mu še ostali pod sicer golo glavo. Le kdo je tu za koga …
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 28. september 2017
Blanca Chara 