Se vam je že zgodilo, da je nekdo strmel v vas? Na cesti ali v kakšnem lokalu, kjerkoli? Ženska ali moški? In se potem spraševali, zakaj neki stalno pogleduje k vam ali pa oči od vas sploh ne more odmakniti? In razmišljali »le kaj vidi na meni, sem kje umazana, je kje kaj strgano, imam razmazano maskaro, je šminka premočna, sem oblečena preveč vpadljivo?« in se čudili, kaj drugega bi še lahko bilo, ko pa ste si vzeli res veliko časa in se pred odhodom od doma pogledali v ogledalo vsaj stokrat?
Ali pa vas sploh ni motilo in ste delali in se obnašali tako kot prej, ko neznanih oči in pogleda na sebi še niste čutili? Seveda je to najbolje in znak dobre samopodobe, biti to, kar si v resnici, se ne skrivati in biti siva miš(ka), ampak si upati biti drugačen. V razmišljanju, dejanjih in zunanji podobi.
Po navadi ne vemo, kaj nas privlači pri nekom in zakaj nekoga privlačimo mi. Prav tistega nekoga in ne koga drugega. V množici, med znanci ali med neznanci. Gotovo je možnih več odgovorov, mogoče le en sam, tega ne moremo vedeti, pa če s tistim nekom spregovorimo ali ne. Kaj se skriva »zadaj«, lahko opazujemo le v filmu, če režiser želi, da bi razumeli ta »zakaj« in igralka ali igralec zna skrivnost dobro odigrati, in v knjigi, kjer nas, da bi bolje razumeli zgodbo, na tisti »zakaj« opozori pisatelj.
Tudi jaz sem se danes spraševala, kaj je mala deklica videla na meni, medtem ko je odsotno in togo za roko držala živahno deklico ob sebi in v skupinici drugih otrok tiho hodila za vzgojiteljico. Kot da je ne zanima nič, se je zdelo, kot da se je prepustila toku, ki jo je vlekel naprej … Potem pa opazila mene, ki sem se pojavila od nekod in po pločniku hodila proti njej, me gledala, ne opazovala, samo gledala. Kot bi se zanjo ustavil čas, njen izraz na obrazu se ni spremenil ne ko sem pogledala vstran, ne ko sem se ji rahlo nasmehnila. Samo bila je.
Nikoli ne bom vedela, kaj je videla na meni … njene oči in pogled pa si bom zapomnila še dolgo. Ostajajo z mano.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 12. oktober 2017
Blanca Chara 