Kdaj vam je nekdo nazadnje rekel hvala za obisk ali hvala za pogovor? In kdaj vi njemu (ali njej)? Potem ko ste se po nekaj mesecih oglasili na obisku ali pa ste se s prijateljico želeli o nečem pogovoriti, vprašati za mnenje, nasvet? Se spomnite, kako ste se počutili, ko ste se poslavljali s temi besedami, mogoče celo z objemom, in kako, kadar ste jih slišali, ker so bile namenjene vam? Ste jih bili veseli ali vas je nekje nekaj zmotilo, nekaj drobnega, pa vendar tako velikega, da ste se začeli spraševali, zakaj hvala …?
Prav tako kot ni enako hočem ali želim, upam ali verjamem, tudi ni enako hvala, ker … ali vesela sem, ker … Tako velika razlika je! Med zahtevo in željo. Sanjami in biti skoraj prepričan v nekaj. Hvaležnostjo, pravzaprav skoraj dolžnostjo »uslugo vrniti« in občutkom, da si nekomu preprosto prisluhnil zato, ker ti je mar, ker ga imaš rad ali v njegovi družbi uživaš; in obratno.
Živimo v času, ko hiti vse okrog nas in moramo tudi mi, da dogajanje ujamemo, da smo v toku, če se seveda tako odločimo in si to želimo. Medtem pa izgubljamo stike tako z ljudmi, ki jih imamo radi, kot sami s sabo, in vmes zgrešimo še kakšnega posameznika, ki bi nas lahko pritegnil prav zato, ker je drugačen.
In če tako po dolgem času z nekom končno sedemo k skodelici vroče kave ali čaja in poklepetamo, gremo na kakšno predstavo, prireditev ali celo izlet, se poslovimo s hvala za … Ja?! Ampak zakaj? Res je, zahvalimo se, ko nekaj dobimo, in v tem primeru od tega nekoga res nekaj dobimo – čas in ušesa – ampak … Angleži imajo tako prijeten izraz, vedno mi je bil všeč, lend me your ears, posodi mi svoja ušesa v dobesednem prevodu. Se moramo, ker nam nekdo posodi ušesa in/ali deli čas z nami potem za to še zahvaliti? Včasih smo bili veseli, ker smo preživeli čas skupaj, pa če je bilo to le za nekaj bežnih minut. Smo se zdaj res tako odtujili drug od drugega, da se moramo za podarjeni čas – zahvaliti? Le kaj je naslednji korak …
Saj res, hvala, ker me berete! Ha ha ha … neee! Vesela sem, ker … me berete in ker (tudi) razmišljate z menoj!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 19. oktober 2017
Blanca Chara 