Rahlo dvignjen pravokoten prostor z lesenimi tlemi, za njim stena, ki se jo bolj sluti kot vidi, in ob straneh (včasih) težka žametna zavesa. Oder. V najbolj osnovni in grobi obliki. Kot življenje, če bi ga opisali le v nekaj stavkih.
Pa vendar le izjemoma tako pust. Niti v gledališču, še manj v kinematografu. Pohištvo in dekorativni elementi. Kot stanovanje ali hiša. Igralke in igralci na njem. Kot osebe iz našega življenja. Oseba v prvem planu. Kot mi v središču življenja.
Potem pa … v trenutku, ko se prižgejo luči ali se na platnu prikaže prva slika, prostor naenkrat oživi in postane zgodba. Zgodba, ki smo se ji polni pričakovanj odločili slediti, ker si želimo popestriti dan, včasih pa tudi zato, ker se želimo od svojih problemov odmakniti vsaj za kratek čas. Zgodba, ki velikokrat nima nič skupnega z našo in je privlačna prav zato, si mogoče včasih želimo biti celo del nje ali zgodba, v kateri se najdemo in nam pomaga razumeti situacijo, v kateri trenutno smo. Predvsem pa zanimiva zato, ker kot opazovalec ves čas ostajamo na dovolj varni razdalji, da se po zadnjem navdušenem (ali tudi ne) aplavzu ali zaključni špici filma spet vrnemo v svoje življenje in medtem ko zapuščamo dvorano, ugotavljamo, da je življenje vsakega posameznika, tako na odru kot pod njim, samo njemu lastno življenje. Nikoli le polno problemov, ki jih rešuje sproti ali se celo zdi, da jih je vedno več, ali polno zabave in smeha, ampak življenje z vsemi vzponi in padci. Da je razlika le v tem, kako te situacije, ki motijo umirjeni in sproščeni ritem vsakdana, sprejema in živi.
Včasih potrebujemo kakšno (dobro) zgodbo z odra ali iz knjige, zgodbo soseda ali znanca, celo zgodbo kakšne znane osebe, veselo ali žalostno, da se prepričamo – da sami sebe prepričamo – da je dobro, tako kot je in da je z nami vse v redu, točno tako kot je.
Sicer pa … kaj ni oder tudi del našega vsakdana, z nami hkrati v glavni vlogi in še v stranski pod njim? Vsaj dokler ne zapremo vrat svojega doma?
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 26. oktober 2017
Blanca Chara 