Daj že, no …

Lisa 233_1Dan v šoli. Slaba ocena. Dan v službi. Nesoglasje s sodelavcem. Telefonski klic. Ples. »Košarica«, ki jo dobiš. Kava. Zmenek. Pogovor. Prepir. Večerja. Obleka. Torbica. Pričeska. Članek. Knjiga. Nastop na odru. Izlet. Ogled predstave v operi. Zabava v tujini. Avto. Raziskovanje krajev in ulic. Polet z letalom. Skok s padalom. Spust z raftom. Plavanje pod slapom. Kolesarjenje po brezpotju. Obisk. Stanovanje. Dom.

Ko je prvič, pa karkoli že, nikoli ne veš. Kaj bo. In kako. In kaj bo to prineslo. Kako bo občutil ali bodo občutili tisti na drugi strani. Samo veš, da bo, ali pa slutiš, da bo. Tudi ne, kdaj in kje. In če res. Takrat. Včasih ne razumeš, zakaj ali zakaj ne. Le čakaš in pričakuješ. Si predstavljaš, mogoče o tem premišljuješ, sanjaš, si želiš, hrepeniš. Se celo bojiš. Ker ti misli kaj če, … ne dajo miru in po glavi rojijo tudi ponoči. Ker ne veš. Kako bo. Ne pomaga niti, če si še tako podrobno zamišljaš in analiziraš, predstavljaš in rišeš v oblake. Ker ne moreš vedeti. Ker je tam še nekaj drugega ali nekdo drug. Ki tudi ne ve.

Življenje je eno samo, vsaj tako pravijo. In v njem veliko tega, kar moraš in želiš, vmes pa tudi t(ist)ega, kar ne veš. Veliko dogajanja, čakanja in vsega, kar te preseneti mimogrede. Med pričakovanjem in načrtovanjem. Hkrati pa (žal) tudi preveč tehtanja in strahu, ker bo prvič, ker je neznano. Ko traja in traja, in se odločanje vleče iz minute v minuto, iz ure v uro, iz dneva v dan, ko izgovorov ne zmanjka ne pri sebi, ne za tistega na drugi strani. Ker čakaš na čudežno rešitev. Ne pomaga ne nasvet bližnje osebe, ne koga drugega. Ker vsak čuti drugače. Ker vsak potrebuje drugačno pot in čas, da odločitev – dozori.

Ko pa se to zgodi … ko pride tisti tihi in nenadni čarobni trenutek, ko ti nekaj čisto po tiho prišepne na uho daj že, no! pa … Kot bi posijalo sonce! Kar naenkrat postane vse tako zelo preprosto in lahkotno. Kot bi se sprostila neka dolgo kopičena in zadrževana energija, za njo pa odprla prosta, predvsem pa varna pot – novemu in neznanemu.

Ko posije sonce tudi ponoči!

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 2. november 2017

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s