»V noči iz nedelje na ponedeljek bo dež prešel v sneg tudi do nižin,« so nekaj dni napovedovali vsako uro na vsakem kanalu radia in televizije. Pa še povsod vmes. In ljudje so se o beli odeji, ki bo prvič v tej zimi, ki to pravzaprav še ni, vsaj nežno prekrila pokrajino, pogovarjali na vsakem koraku. Pa ne z veseljem. Saj je lepo, so si vsi edini, ampak če se to zgodi v nedeljo, ko smo doma in belo pravljico lahko opazujemo iz svojega toplega gnezda, sicer pa … Sneg vendar ne prinaša nič dobrega. No, saj, naj bo, ampak v gorah!
Potem pa se z neba spustijo prve snežinke in počasi belo obarvajo vse okrog nas, pokrajino, vasice, mesta … In JE lepo. Deževne kapljice, ki vztrajajo vmes, sicer še spominjajo na malo prej in včeraj, ampak snežinke, te pa so od ravnokar, te sodijo že k jutri.
In gremo ven, da se prepričamo, če je vse res, če ne vidimo pravljice le skozi okno. Pa srečamo soseda, ki ga mogoče vidimo le vsake toliko ali celo prvič, kako malo stran od nas čisti svoj avto, za seboj vleče otroka na saneh ali pa se, nekje daleč od doma, zaradi mraza oblečeni kot medvedi, predvsem pa čisto drugače kot v civilizaciji, komaj prepoznamo. In smo vsi – enaki! Takrat si celo ‘priznamo’, da je pravzaprav res lepo in da smo le mi tisti, ki iz belega in nedolžnega in lepega ustvarjamo in ustvarimo probleme in težave in slabo voljo in in in …
Ne spominja vse skupaj malo na spremembe, ki so stalnica v našem življenju? Vsak dan pravzaprav, največkrat nepričakovano? In se jih otepamo, dokler se le da, tudi ko jih pričakujemo? Ker nas je, vsaj pred nekaterimi, strah?
Da bi se le večkrat spomnili, kako dobro je prvi stopiti v debelo plast snega, risati vzorce v njej in si želeti, da bi jih lahko pogledali tako kot ptica, ki je ravnokar letela nad nami. In kako prijeten je občutek, ko s široko razširjenimi rokami pademo na mehka tla, nastavimo obraz snežinkam in se prepustimo njihovemu rahlemu in žgečkljivemu dotiku …
Se znamo tako prepustiti? Tudi življenju?
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 23. november 2017
Blanca Chara 