Jutro. Balkon. Košara s skodelico, v kateri so le še luščine semen, ki so jih včeraj vrabčki in siničke pojedli čisto do dna. Pa so prvi obiskovalci vseeno že tu. Čepijo na robu košare in posode, drobne očke pa jim begajo sem in tja in pogledujejo po zajtrku. Tudi po smrekovih storžih, ki obkrožajo skodelico, in tleh, kjer čakajo semena, ki so jih v naglici pometali naokrog, medtem ko so brskali za najbolj slastnim zrnom v skodelici.
In natresem sveža semena.
Kako hitro priletijo! Seveda so prvi vrabčki. Sedajo na rob skodelice, nestrpno kljuvajo po slastni hrani in se ne pustijo motiti. Včasih je prava gneča! Prepirajo se, branijo svoje mesto s kljunčki in jeznim opletanjem s krili po zraku, drugi pa se na drobnih nožicah plaho premikajo sem in tja in potrpežljivo čakajo, da pridejo na vrsto. Drobni, suhi in tudi debeluščki … en je bil tako prikupno okrogel, da so mu perutničke štrlele navzven ves čas, ko je priletel, pobrskal za hrano in ko je odletel! Dogaja se tudi, da najbolj požrešen, pa tudi predrzen, kar dolgo čepi v skodelici, čeprav je tako majhna, da se komaj premika v njej, in med semeni brska, kot da so pripravljena samo zanj. Ne pusti se motiti niti kolegom na košari in ob njej, vse dokler ga ne prepodi kakšen res močnejši ali bolj vztrajen. Pa še takrat bolj redko. Bila pa sta tudi dva vrabčka, ki sta me še posebej razveselila. Na robu košare sta na istem mestu čepela prav gotovo več kot petnajst minut. In to čisto pri miru?! Pa nista spala. In smo se opazovali … onadva sta ravno končala z zajtrkom, jaz pa začela. Še zdaj komaj verjamem.
Čisto nekaj drugega pa so lepotičke siničke. Vrabčke vedno le opazujejo, v njihovo prerekanje se sploh ne vpletajo. Priletijo na hitro, sedejo na rob košare, počakajo na najbolj ugoden trenutek, dobesedno ‘ukradejo’ zrno in še hitreje odletijo.
Danes se je sicer dan prebudil v dežju, pravzaprav narava in tudi mi čakamo sneg, ampak tako je tudi, kadar sonce sije že zgodaj zjutraj! Ali pa čez dan, ko priletijo na malico in kosilo.
Verjamem, da tudi vi kdaj opazujete ptice v domači ptičji hišici ali ko ste na sprehodu nekje v naravi. In vas opazovanje pomirja … sprosti. Pa kdaj tako opazujete tudi sebe? In ljudi okrog vas? Brez da bi ocenjevali, kritizirali ali sodili?
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 7. december 2017
Blanca Chara 