“Veš.”

December. Še en od mesecev v letu, s toliko dnevi kot že prej vsi ostali najdaljši pred njim, pa vseeno na nek način še daljši, predvsem pa tako zelo drugačen. Res je, da tudi zato, ker je vsak dan tako zvrhano poln vsega. Od okraševanja in prižiganja lučk do nakupovanja daril, obiskov in praznovanj v okviru različnih skupin prijateljev, znancev, neznancev in sodelavcev, ogledov prireditev na prostem pa vse do obiska treh dobrih mož, seveda. Ampak kaj ni tako, da bi moral prav zato čas teči hitreje?

Zakaj še, je potem december nekaj tako zelo posebnega?

Ker bo na koncu datuma, ki ga bomo vsak dan zapisovali na vseh koncih in krajih druga številka, številka, na katero se bomo morali privaditi in se bomo do takrat zmotili še kar nekajkrat? Zato, ker bo za nami spet neko obdobje? Dobro, ki se ga bomo še dolgo z veseljem spominjali in nam bo, ko bomo iskali moč in navdih za ‘naprej’, energijo dajalo še nekoč v prihodnosti? Ali slabo, pa bi ga zato radi čim prej pozabili, vsaj večino tega, kar nam je prineslo?

Sicer pa … čeprav nam počutje in dogajanje, vsaj v glavnem, krojijo meseci in pričakovanja okolice, si življenje na nek način vendar lahko zamislimo in ga živimo drugače kot večina. Pa ne samo s potovanji na drugo stran planeta. Ampak z domišljijo in veseljem, sproščenostjo in predvsem spontanostjo. Vsak po svoje. Hm, le kako bi bilo, če bi lahko mesece med seboj pomešali in premešali? Če bi marec ne sledil februarju in bi po juniju ne prišel julij …?

S čisto posebnim darilom pa vsak po svoje lahko decembra presenetimo tudi nekoga, ki nam je drag in blizu še drugače kot vsi drugi. Če le prisluhnemo njegovi želji, glasni ali tisti tihi, ki jo lahko le slutimo. In ga razveselimo z nečim, kar si sam niti predstavljati ne more, da bi lahko imel ali dobil. Res da je to težje, celo veliko težje, vsaj včasih … ker smo pozabili, kako obdarovati in predvsem ZAKAJ. Ker nas je, žal, naval razno raznih ‘predlogov’ s časom oddaljil od želje temu NEKOMU res pristno in iskreno polepšati dan ali celo več … videti tisto iskro sreče in zadovoljstva v očeh, ki govori: »Veš.«

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 14. december 2017