Še vedno december, pa tako drugačen kot prejšnja dva tedna. Zdaj nismo samo zadovoljni, da smo končno dočakali zadnji mesec v letu, zdaj smo začutili, da je prav zares tu in da manjka samo še malo do … In začeli odštevati.
Še vedno hodimo v službo in šolo, tudi vsakdanje preizkušnje so z nami tako kot prej celo leto, ampak zdaj jih sprejemamo – drugače. Zdaj ‘vsakdan’ ni več v prvem planu, zdi se kot da je skrit nekje v megli in čaka na nadaljevanje po tem. Zdaj je v ospredju in pomembno nekaj drugega.
Toda kaj? Sploh kdo ve? Kaj točno?
Nasmejani smo, veseli in sproščeni, želimo si domačnosti v krogu družine, druženja s prijatelji in ljubezni svojega dragega ali drage. Saj tudi vse mesece prej … ampak zdaj, zdaj na čisto drug način. Zdaj je to edino, kar šteje, kar je pomembno zares. Kot da je to češnja na torti, ki smo jo pravkar pojedli do konca.
Pa vendar, res samo zato, ker se leto bliža koncu?!
Včasih življenje sledi nam, drugič mi sledimo življenju. Soočamo se z izzivi in bolj ali manj prijetnimi, pričakovanimi in nepričakovanimi preizkušnjami, dosegamo cilje, ki si jih zadamo sami in jih zapišemo ali jih imamo le v mislih, in tudi tistimi, ki jih življenje ‘oblikuje’ samo, po svoje. Vmes pa se ves čas srečujemo tudi z datumi, ki jih poznamo ali ugotavljamo, ko pogledamo v življenje nazaj, in vsak po svoje predstavljajo manjše ali večje prelomnice vsakega posameznika posebej.
So pa tudi datumi, ki že vnaprej predstavljajo nek poseben dan za vse nas in jih celo praznujemo enako ali vsaj podobno. Prazniki. In čeprav je za nekoga največji praznik rojstni dan, je vendar lep praznik tudi ta, ki je tik pred nami. Božič, praznik družine. Vsaj zadnje čase ga imenujemo tako. Zbere se staro in mlado, tudi iz bolj oddaljenih koncev in krajev, pa ne le zato, ker se to spodobi, ampak tudi zato, ker je to priložnost, da/ko se cela družina lahko poveže vsaj za kratek čas.
Zato … naj bo domače in čim bolj prijetno! Pa ne samo ob dobri hrani in odvijanju daril. Naj bo to čas tudi za sproščeno, smeha polno listanje starih albumov ali gledanje videov in predvsem obujanje spominov. Ob slovesu pa prisrčen stisk rok in topel objem.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 21. december 2017
Blanca Chara 