Pride dan, ko ne veš. Ne kaj bi, ne kako. Ne moti te dež, ki je začel padati že ponoči in se zdi, da ne bo nikoli nehal, ali kdaj drugič bleščeče bela snežna odeja, ki jo sicer občuduješ, pa ti vendar vsaj malo zmanjša možnost za običajni sprehod po bližnjem travniku ali izlet v neznano, ne vabi te niti prijetno toplo sonce. In nisi slabe volje, nasprotno, kar prekipevaš od energije in si želiš nekaj posebnega! Prav čutiš, da te tam zunaj čaka nekaj posebnega. Saj imaš plan, ki si ga naredila že prejšnji dan, pa bi mu res morala slediti, se sprašuješ? Ga ne bi raje prestavila na kdaj drugič, saj si pravzaprav že včeraj slutila, da je najbrž le plan zaradi plana, ker tako pač deluješ in ker pravijo, da je to dobro. Ampak, po dolgem času bi tako zelo rada bila spet samo spontana.
In kar naenkrat začutiš, da je pred tabo ves dan. Prav zares! Cel! Nobenih obveznosti in nobenih ciljev, nobenih pričakovanj. Nič in hkrati vse. Toliko tega, kar si že pozabila, toliko tega v čemer si uživala še lansko leto ali celo veliko prej. Se sploh še spomniš, kako to gre? Boš še znala dan doživeti, ne izkoristiti, doživeti? In se med vsemi možnostmi, ki ti jih ponuja, odločiti za najboljšo? Seveda ne moreš vedeti, ali bo res najboljša, pa vendar … če hočeš izvedeti, se moraš – odločiti.
In pomisliš, kaj če bi naredila nekaj, kar sicer ne bi? Kaj če bi naredila prav tisto, kar sem si zamislila včeraj, vendar ravno nasprotno? In se prepustiš. Sama, s svojim dragim, s prijatelji … ali naključnimi ljudmi, ki jih srečaš tekom dneva in se te na nek način dotaknejo. Ker dovoliš, ker začutiš. Ne veš pa, zakaj.
In ko na koncu dneva ležeš v posteljo, ko pomisliš, kaj vse (ali pa malo tega) se ti je zgodilo, kako bogat dan je za tabo, ugotoviš tudi, kako zelo te je presenetil, kako si na ljudi in dogodke pogledala drugače kot do sedaj in kako drugače začutila tudi sebe. Ker si ne samo neznancu, ampak tudi dnevu dovolila, da se te je dotaknil.
In si želiš takih še več.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 15. februar 2018
Blanca Chara 