Noč se komaj opazno umika dnevu, ki se sicer prebuja tako kot se je včeraj in se bo tudi jutri, pa se vendar zdi, da se mu nikamor ne mudi. Podobe narave svojo obliko dobivajo počasneje, nežnega prehoda iz teme v svetel dan tokrat ni; vse postaja in ostaja samo belo. Ne le z debelo snežno odejo prekrita narava, bela je tudi gosta koprena nad njo in le bleščava, ki je iz ure v uro močnejša, daje slutiti, da nekje visoko zgoraj sije sonce.
In nekaj podobnega se lahko dogaja tudi nam, v naši notranjosti. Ko se znajdemo v trenutku ali situaciji, ki ne teče v nekem ustaljenem redu, gladko in brez ovir, in se počutimo, kot bi bili v megli. Ko obstaja to, kar je in to kar bi lahko ali celo moralo biti, nekaj kar nas čaka in preži na nas, nekaj čemur se izogibamo, iščemo ovinke in stranpoti, in upamo, da bo izginilo ali se vsaj spremenilo … čeprav vemo, kako bi morali ravnati in kako se odločiti, pa se vendar ne moremo, ker ne želimo, ker še ni pravi čas, ker se mora prej še nekaj zgoditi. Sicer pa, kdo nam lahko pove ali pokaže, da bo potem tako, kot bi ‘moralo’ biti? Kdo?
Toda vedno so, vedno so ljudje, ki bi radi pomagali, bili pametni za nekoga drugega. Pa so lahko? Lahko vedo, kaj se dogaja s posameznikom, ki se znajde v takšni ‘megli’? Lahko razumejo, čeprav marsikdaj še svojega življenja ne? Vsak je obut v svoje čevlje (seveda gre tu za prispodobo in čevlji predstavljajo posameznikovo življenje), ki jih ne posoja, velja celo, da (se) jih ne sme podariti. Kako lahko potem razume življenje nekoga drugega? Če ni v njegovih čevljih? In kako to, da nam ‘mimoidoči’ vseeno znova in znova ponudijo toliko vedno novih nasvetov, skoraj prepričevanj?! Ker so v taki situaciji že bili ali poznali izkušnjo nekoga drugega? Pa so jo res lahko?
Tako kot v naravi tudi v vsakdanjem življenju večkrat čakamo, da bo sonce predrlo belo kopreno. In se sprašujemo: mu bo uspelo? Bo to danes, jutri ali … kdaj? Večkrat pa celo: je res odvisno samo od mene?
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 22. februar 2018
Blanca Chara 