Vsi ga imamo. Vsak dan in vsak trenutek. Tudi ponoči, čeprav nam o njem govorijo le sanje (pa še to le takrat, ko se jih spomnimo). Kratkega ali dolgega. Veselega in žalostnega, vmes tudi mavričnega. Pestrega in dolgočasnega, takega z na pol praznim kozarcem in takega z na pol polnim kozarcem. Z vzponi in padci. Življenje.
Vsi. Prav takšnega. Vprašanje je le: so to res vzponi in padci? Takrat ko se zdi, da se dotikamo neba in plavamo nad oblaki ali pa se drugič pogrezamo v mlako, ki ji ne vidimo dna. Polni sami sebe ali osamljeni, kot da ne obstajamo ne zase ne za koga drugega, da smo edini na tem planetu. Ali so to le preizkušnje, ki jih ne izbiramo sami, vsaj ne tistih negativnih, ampak nam jih ponuja življenje, in to vedno takrat, kadar nam gre dobro in jih najmanj pričakujemo, ali pa, še slabše, ko nam gre že tako ali tako bolj slabo.
Ko je vse prav, ko življenje v ritmu, ki nam je znan in smo ga vajeni, teče mirno, smo mirni in zadovoljni tudi mi. Ko dan sledi dnevu, prideta potem sobota in nedelja … prazniki … dopust in počitnice … novo leto … je vse lepo. Ko pa ta miren tok nenadoma in brez opozorila začnejo vznemirjati komaj opazne brzice in se začne spotikati ob vedno večje skale in (včasih) padati celo po slapu navzdol! Takrat se v nas nekaj prelomi, v sebi brez moči kriči in obupano išče pot nazaj, v čas ‘pred tem’. Toda te poti nazaj ni! Ne obstaja. Z njo moramo živeti, lahko izberemo le, kako.
Seveda se lahko znova in znova sprašujemo zakaj in se utapljamo v žalosti in nezadovoljstvu. Lahko pa pobrskamo po svoji preteklosti! In če smo potrpežljivi in svojim občutkom in srcu prisluhnemo, do odgovora prav gotovo pridemo. Včasih prej, včasih (šele) čez čas, toda pridemo. Kako zelo smo lahko naenkrat presenečeni, ko svojo situacijo vidimo čisto drugače! In če jo, kar je najbolj pomembno, potem še sprejmemo, pa če jo razumemo ali ne, potem gremo v življenju lahko spet naprej. Toda mirnejši in za novo izkušnjo bogatejši.
Ko bi le znali, ne, to ni prava beseda, ko bi le zmogli skozi preizkušnje iti mirno, brez strahu in negativnih pričakovanj, brez tistega prepričanja, ki nam ne dovoli videti slike, da bo (še) vse dobro. Da se moramo le prepustiti in počakati, ja, velikokrat le počakati, da mine, pa če ukrepamo ali res samo (po)čakamo. Da smo le pozitivni in da – verjamemo!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 1. marec 2018
Blanca Chara 