Roža. Kako preprosta beseda?! Za ta mali in drugič veliki, včasih pa komaj opazni čudež, ki s svojimi barvami in krhkostjo tako poživlja naravo in razveseljuje naše oko. Beseda bi vendar morala že sama po sebi opevati vso lepoto, ki jo izžareva, pa je tako resna in na nek način toga. In tuhtam. Toda če se še tako trudim in poskušam in se želim spomniti nekaj bolj prijaznega, ne gre. Že kot majhna deklica sem se spraševala, kdo neki si izmisli besedo, vse besede pravzaprav. Ker če je nekoč nekje (res) bil nekdo, se za ta čudež prav gotovo ni spomnil prave.
In če je Valentinovo, ko so pravzaprav bili v ospredju najbolj rdeči in debeli srčki že za nami, je dan žena, pa če prav ga veliko ljudi ne praznuje, vendar dan, ko bi morale rože šepetati in objemati s posebno močjo in ljubeznijo. In potem še materinski dan! In vsi rojstni dnevi v letu, pa dnevi kar tako! In poročni šopki! In … na koncu tudi vsi tisti cvetovi, ki jih podarimo nekomu, ki se je poslovil in odšel … v zahvalo, ker je bil.
Le kdo je ustvaril prvi cvet in mu vdahnil čar, ki nas poživlja in v trenutku, ko ga zagledamo, pomaga, da pozabimo na vse, pa če nam ga podari moški ali ženska, naš dragi ali nekdo, ki ga prvič vidimo, če ga dobimo v službi od sodelavcev, v zahvalo ali za nagrado, če pride na razglednici s pošto ali če ga prejmemo preko socialnih omrežij?
Cvetlice povezane v šopek imajo pravzaprav zelo dolgo zgodovino. Prvič so (najbolj pogosto) lotus, različne dišavnice, irise, anemone, narcise in tudi palme povezali in kot dekoracijo na mizo postavili v antični Grčiji in to že pred okrog 4500 leti! V antični Kitajski, kjer so živeli po principu, da je življenje sveto, so aranžiranje cvetlic razvili celo v visoko cenjeno umetnost. Budistom je darovanje rož predstavljalo ritual, in je to še danes, Japonci, danes znani po dih jemajočih ikebanah, so umetnost čaščenja rož prevzeli prav od njih. Pri nas v Evropi pa so se šopki kot običajen del dekoracije najprej v domovih bogatih družin začeli pojavljati šele v 18. stoletju na Nizozemskem.
Danes pa, danes nas rože razveseljujejo povsod, s simboliko in/ali brez nje. Tudi (skoraj) ni pomembno, kdo nam jih podari in komu jih mi podarimo, ker dih zastane vsakomur, tistemu, ki jih prejme in tistemu, ki jih podari. Tudi moškemu … čeprav večkrat samo zato, ker dih zastane njegovi dragi!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 8. marec 2018
Blanca Chara 