In če naše počutje in življenje poživljajo rože, barve in vsi tisti drobni detajli, ki nas obkrožajo in se zanje zdi, da so nepotrebni in brez koristi, nas božajo, objemajo in poživljajo (lahko) tudi besede. Včasih celo tam, kjer bi to najmanj pričakovali.
Ste opazili, kako nas skoraj pravljično v svet ustvarjanja in pokušanja dobrot v domači kuhinji lahko vabijo prijetno mehke besede v receptih, ki jih preberemo v kakšni reviji? Kako v nas zbujajo in stopnjujejo radovednost, celo pričarajo omamni vonj peciva, ki bo samo z malo truda kmalu na mizi? Ki ga, seveda, spremlja še fotografija, za katero se zdi, da je resnična? Pa se recepta lotite in kar naenkrat ugotovite, da to sladico pripravljate že leta ali pa, da je priprava kljub vsemu za vas veliko pretežka in ji niste kos.
Že res, da potem z mislimi mogoče odplavate k svoji babici, ki je prav te piškote, za katere je vedela, da so vaši najljubši, pekla s posebno ljubeznijo. In se spomnite, s kakšnim občudovanjem ste jo opazovali, gledali njene mehke in nežne roke, kako so sestavine posebno skrbno mešale … kako so skledo postavile v pečico in kako zelooo omamno je iz nje zadišalo čez nekaj minut.
Lahko da so spomini tisti, ki nas zazibajo v posebno razpoloženje in ga želimo podoživeti še enkrat. Toda spominov za vse situacije v življenju nimamo, tudi ravnati se ne moremo vedno po njih. Takrat poslušamo svoje občutke in delujemo spontano ali pa po nasvetih pobrskamo, jim prisluhnemo ali ne, jim sledimo ali ne, se jim prepustimo ali ne. Lahko pa se včasih tudi enostavno odločimo, da jim zaupamo, mogoče nam bodo prinesli kakšno čudovito spremembo!
Sicer pa, kaj je pravzaprav tisto, kar povezuje vse v življenju?
Besede vendar! Si sploh znamo predstavljati, kako bi bilo brez njih? Čeprav ni nobenih pravil, kako jih uporabiti, in je vse odvisno samo od nas samih? Ko bi jih le vsi znali pisati in govoriti odgovorno in se zavedati, da je vse možno povedati na lep način! Tudi razložiti ali celo nekoga v nekaj prepričati. Da le izberemo pravi ton in besede, ki obetajo in poslušalca počasi vodijo tja, kamor iskreno želimo, da pride.
Seveda vemo, da nas besede lahko zapeljejo tudi v napačno smer, zato pa … poslušajmo občutke! Tako zgovorni so, da jih le slišimo!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 15. marec 2018
Blanca Chara 