Zadnja solza.

Lisa 253 - Image_from_w-dog.net (48)No, pa je le prišla! Pomlad! Že res da z dežjem, ki mu je končno uspelo pregnati sneg in mraz v dolini, pa vendar. Zdaj manjka samo še sonce. In medtem ko ga čakamo, si v pustih dnevih brez energije lahko nekaj več časa vzamemo tudi zase. Pa ne le za razvajanje, tudi za svoje spomine.

Ste kdaj pomislili, da bi kakšen dogodek ali situacijo, ki vam že dolgo meša glavo in ne pusti sproščeno dihati, zapisali? Na papir? Z vsemi podrobnostmi in občutki, ki ste jih doživljali takrat in vas bremenijo še danes? Seveda boste pomislili: kakšna ideja je pa zdaj to, saj bi vendar radi pozabili, ne pa te spomine oživljali?!

Žal je tako, da spomine v želji, da bi jih čimprej pozabili, (včasih) potlačimo globoko vase, se že kako zamotimo in obrnemo pogovor v drugo smer, če samo zaslutimo, da ga nese v nevarno smer, včasih celo zanikamo, da nas na situacijo ne bi spominjali tisti, ki vedo zanjo. Žalosti ne izživimo, je ne izjokamo. Jeze ne izkričimo. Ker se ne zmoremo soočiti ne z eno, ne z drugo.

Predstavljajte si, da gledate film, doma ali v kinu. Zgodba, ki ste jo že prej na hitro preleteli, vas že po nekaj minutah prevzame tako močno, da se v življenje glavnega igralca vživite, kot bi tudi sami igrali v filmu. Ste z njim sočutni ali pa se včasih celo postavite v njegovo vlogo in z njim čutite. Mogoče veseli, mogoče žalostni. Mogoče se vam orosijo oči in si želite, da bi bili doma in bi lahko jokali na ves glas, mokri robčki pa leteli na vse strani, jezno nejeverno zmajevali z glavo ali celo močno udarjali po naslonu fotelja …

Tudi naše življenje bi lahko bila dobra zgodba za film (ali knjigo). Kakšen režiser bi gotovo našel nekaj zanimivega v njem, prepričal v to dobrega scenarista, izbral še boljše igralce in zgodbo predstavil na platnu.

Zakaj torej ne bi vzeli list papirja in napisali scenarij dogodka, ki ga želimo pozabiti, kar sami, papir je tako zelo prijazen sogovornik! In si ob pisanju privoščili jok in jezo. Ob vsaki besedi. Ob vsakem spominu. In ko v nas ne bi bilo niti ene same solze in krika več, vzeli list, šli v naravo in ga zažgali, pepel pa spustili po reki, da bi ga voda odnesla daleč proč. Tako kot je na Gregorjevo odnesla hišice z lučkami in je v domove prinesla – svetlobo.

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 22. marec 2018

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s