Danes je poseben večer. Dvorana, ki dogodke gosti skoraj vsak dan, že nekaj dni čaka na enkraten in neponovljiv dogodek, s posebnimi gosti tako na odru kot pod njim. In čakajo ga tudi obiskovalci, spoštljivo in z veliko mero občudovanja.
Prvi obiskovalci, toplo zaviti v še vedno zimske plašče, že vstopajo v prijazno zavetje velike avle. Razgledujejo se okrog sebe in iščejo znane obraze, ki se v hipu, ko jih prepoznajo, razlezejo v vesel in nasmejan pozdrav; mogoče so tako zgodnji prav zato, da se z njimi spustijo vsaj v kratek sproščen klepet, potem pa z enim očesom iščejo nove, da bodo lahko pozdravili tudi njih. Nekateri oblečeni poslovno, drugi sproščeno, sem in tja kdo tudi malo bolj slavnostno, stoje ali ob kavi in kozarčku penine ob malih okroglih mizicah. Prvi zvonček, ki kliče k odhodu v dvorano, skoraj preslišijo, drugi jih že spomni, zakaj so prišli, prav zares se zdrznejo šele ob tretjem.
Tiha in mirna dvorana, nič kaj praznična, le s preprostimi gledališkimi stoli in odrom, na katerem stoji nekaj barskih stolčkov in mikrofonov, se začne počasi polniti. Luči ugasnejo, obiskovalci se umirijo, šepet se poleže. Tišina. Oder tiho in skoraj nevidno oživi. Vez med nastopajočimi in gledalci se iz trenutka v trenutek krepi … ena točka bolj preseneti kot druga, ena bolj gane kot druga … dokler se igralci, vsi do zadnjega, ne usedejo na rob odra in se vsak posebej predstavi. Kako neverjetno! Kako … ! Ko že ponovno vsakega od njih vzameš za sebi enakega, ponovno zato, ker veš, da je tudi ona/on nekaj posebnega, tako kot tvoja popolna prijateljica ali prijatelj, in ti to pove še sam, naglas, pred zbrano množico, ki je v poltemi skoraj ne vidi, z vsemi občutki in predanostjo k življenju … ostaneš brez besed, s solzami v očeh. Pa ne zato, ker pomiluješ – zato ker spoštuješ! Ker spoštuješ drugačnost, drugačnost, ki je prav tako življenje. Tako kot tvoje.
Res potrebujemo take predstave, da nas opomnijo, kako zelo preprosto je (lahko) življenje in kako zelo lepo? JA, res!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 29. marec 2018