… in potem, ko sem obiskala svojo najljubšo knjigarno, pobrskala po prav vseh policah in pokukala v najmanj obiskane kotičke, sem nenadoma naletela na prav posebno, nenavadno lepo knjigo. Belo od začetka do konca, brez naslovnice in naslova, brez ene same besede in celo slike v njej! No, vse to sem si izmislila! Ha ha … More Moja knjiga.

Zaprite oči in si predstavljajte, da ste na vrhu visokega hriba s čudovitim razgledom, pred vami in levo in desno, za vami pa na blagi strmini prijeten, svetel gozd, ki vam varuje hrbet. Sedite na leseni klopci in občudujete naravo. Tišino. Gozd. Reko, ki se leno vleče od ene doline k drugi. V vaših mislih … More Naenkrat pa … šum.

Aaah, ta pomlad, spet zamuja! Pa res? Kaj ni dan že veliko daljši in temperature prijaznejše, nas ne vleče ven, čeprav samo po opravkih, ki smo jih v temnih in mrzlih zimskih dneh dali malo na stran? Kaj pa, če smo mi tisti, ki zamujamo? Ne, to ne more biti. Tako kot narava potrebuje nekaj … More Počasi in z občutkom.

Vsi jo potrebujemo, pa če zanjo poskrbimo sami in si jo, ko jo najbolj potrebujemo, prikličemo vsaj za kratek čas, ali če nas preseneti in smo je zato veseli še bolj. Potrebujejo pa jo tudi tisti, ki si življenja z njo sploh ne znajo predstavljati. Tišino. Mene je nenapovedano obiskala prav pred kratkim. Nisem je … More Prišla je v paketu.