Zaprite oči in si predstavljajte, da ste na vrhu visokega hriba s čudovitim razgledom, pred vami in levo in desno, za vami pa na blagi strmini prijeten, svetel gozd, ki vam varuje hrbet. Sedite na leseni klopci in občudujete naravo. Tišino. Gozd. Reko, ki se leno vleče od ene doline k drugi. V vaših mislih ni nič drugega kot mir, toplota nežnega pomladnega sonca in zavijanje vetra sem in tja. Popoln odklop brez časa.
Naenkrat pa … šum nekje za vami. Zvok kamna, ki se je skotalil s skale. In koraki. Počasni, vendar vedno bližji. Rahlo vznemirjeni mirno čakate … ko se nekdo, brez glasu in brez pozdrava tiho usede poleg vas. Spogledata se, se nasmehneta drug drugemu, potem pa vsak v svoji tišini nemo poslušata in opazujeta mir okrog sebe. Ko se njegovo dihanje umiri, starejši moški vstane, nemo pokima v pozdrav, in tiho kot je prišel, odide. Kako hvaležni ste, da je tišina ostala tišina.
Dokler ne daleč stran od vas ne zaslišite bolj odločne korake kot prej, se ozrete za njimi in zagledate mlajšega moškega, kako hiti po poti mimo vas. Glasno in veselo pozdravi in že ga ni več. Ne morete drugače, kot da ne začnete razmišljati, kdo je, kaj se mu plete po glavi, da tako hiti in to nekje, kjer to sploh ni potrebno in kaj pravzaprav ima od tega. Kar nekaj časa traja, da se lahko zopet umirite in pozabite nanj.
In ko vam ravno uspe, zaslišite nove glasove, sicer še oddaljene, pa vendar vam je že jasno, da prihajata dve ženski. Le koliko sta stari, se vprašate, z neko nedoločljivo hitrostjo prihajata in ves čas vneto govorita. Najraje bi pobegnili. Ko vam postane jasno, da bosta s hrupom zasedli celo del vaše klopce, vam je res žal, da niste. Njuno klepetanje se sploh ne ustavi! Še slabše, zdaj hočeta v svoje razpredanje vplesti še vas?! Kako ne vidita, da ste sem gor prišli, da bi se pogovarjali le sami s sabo, ali pa še to ne, in da si danes družbe res ne želite?! Še sreča, da sta vaš nemir hitro opazili in se naprej odpravili po samo nekaj neodgovorjenih vprašanjih.
Ni (vedno) pomembno, kako nekdo deluje, pomembno je, kakšno energijo nosi v sebi in, seveda, kaj v določenem trenutku ustreza nam. Danes smo se počutili tako, kakšen drug dan pa … verjetno bi z veseljem poklepetali s starejšim gospodom, se še sami z odločnejšim korakom podali po poti naprej ali pa z vedno novimi vprašanji celo pregnali zagnani pohodnici.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 19. april 2018
Blanca Chara 