… in potem, ko sem obiskala svojo najljubšo knjigarno, pobrskala po prav vseh policah in pokukala v najmanj obiskane kotičke, sem nenadoma naletela na prav posebno, nenavadno lepo knjigo. Belo od začetka do konca, brez naslovnice in naslova, brez ene same besede in celo slike v njej!
No, vse to sem si izmislila! Ha ha ha.
Nisem pa si izmislila želje, da bi tako knjigo res rada imela! Se potopila v njeno belino in svojim mislim dovolila, da se izlijejo na papir, nemo in brez sramu, na koncu pa še v svojih najljubših barvah oblikovala naslovnico in za piko na i dodala obetaven naslov.
Zakaj bi jo imela, tako knjigo? Da bi pisala o svoji prihodnosti! Ja, prihodnosti! Ker … preteklost že poznam, sedanjost tudi, vsaj mislim tako, prihodnost, to pa … kako naj poznam svojo prihodnost? Saj imam želje, ki so navadno stvar prihodnosti, ampak to je premalo; poleg tega želja na svoji poti do uresničitve lahko pride le do polovice, druga polovica, žal, velikokrat ostane v zraku. Če pa napišeš, (kot) da se ti nekaj že dogaja, si vse še živo predstavljaš in enostavno veš, ne le verjameš, da se ti bo to tudi zgodilo … To pa je nekaj čisto drugega. Seveda to ostane tvoja skrivnost, da tvoje prihodnosti ne bi kdo omajal niti za milimeter.
Če ti je vseeno, da tvoje želje za prihodnost vidi še kdo, pa lahko podobno zaupaš tudi uokvirjenim slikam, to je tistim, ki s par besedami ali kratkim stavkom že same po sebi vlivajo pozitiven pogled na svet in življenje okrog nas.
Želje, ki so napisane, imajo veliko večjo moč od tistih, ki se jih spomnimo le sem in tja (čeprav so vezane na dolgi rok). Tudi zato, ker se lahko k njim vračamo vedno znova. Bele knjige in slike v okvirjih pa samo čakajo … na ljudi, ki si upajo sanjati … ker verjamejo, da sanje (lahko) postanejo resničnost.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 26. april 2018
Blanca Chara 