Zato, ker – moramo?

Lisa 261- door-wooden-bell-oldEna od besed, ki jo izgovorimo ali jo imamo vsaj v mislih že zjutraj, potem pa, čeprav se tega ne zavedamo, preko dneva vedno pogosteje, je prav gotovo besedica MORAM. Ampak besedica?! Neee, to je veliko premil izraz! MORAM je beseda, trda in neizprosna, ki zahteva akcijo, dolgočasno rutino ali nekaj, česar se niti najmanj ne veselimo. In zakaj ne? Zato, ker – MORAMO.

Pa res moramo? Točno takrat in točno tam?

Verjetno boste takoj rekli AMPAK?! In imeli cel kup ugovorov in izgovorov. Sem in tja že res, da bi bili upravičeni, vsi pa gotovo ne. Če bi bili pozorni in bi večkrat pretehtali svoje male in velike ‘moram’, bi bili presneto presenečeni, ko bi ugotovili, koliko med njimi je popolnoma nepomembnih in nepotrebnih.

Celo takrat, ko založite nek dokument ali ne najdete ključev, panično premetavate drobnarije po policah in brskate po predalih znova in znova, namesto da …

Sicer pa … ste med tistimi, ki trmasto vztrajajo in izgubljajo potrpljenje, tarnajo in se jezijo nase in na vse okrog sebe, če jim ne gre tako, kot bi moralo, in bi eksplodirali že, če bi zaslišali zvonjenje telefona? Ali ste med tistimi, ki mirno sprejmejo, da sicer ne gre tako, kot bi si želeli, in se zato, ker verjamejo in zaupajo, da bo malo kasneje bolje, enostavno prepustijo – svoji volji in počutju, vremenu in času? In počakajo, da napad mine?

Različni smo, vendar, če dobro premislimo … kaj nismo mi sami tisti, ki si ves čas govorimo, da nekaj moramo? In tako tudi delujemo? Ker se spodobi, ker se to od nas pričakuje, ker smo se tako odločili … zato, da bi bili boljši? Ne samo doma, tudi v službi, čeprav niti šef te besede nikdar ne uporabi (on ‘samo’ pričakuje)?

Zakaj ne bi za veliko tega, kar MORAMO, raje počakali, da začutimo, da pride, čas, ko si ŽELIMO ali ko res potrebujemo? Delati nekaj na silo (če res ni nujno, seveda) ali delati nekaj z veseljem … kakšna velika razlika! Res, da je v obeh primerih na koncu dosežen namen, toda … je zadovoljstvo v obeh primerih sploh primerljivo? Ko spustimo in se prepustimo, nas življenje (lahko) tako lepo preseneti, in to ko najmanj pričakujemo! Včasih v trenutku, včasih malo kasneje, vedno pa takrat, ko (že) pozabimo … zdi se celo, da se zgodi samo od sebe! Kot čudež!

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 17. maj 2018

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s