Jutro, kako čaroben začetek dneva! Pa vendar med tednom tako zelo drugačen kot na koncu tedna. Budilke zvonijo, kopalnice so zasedene, omare čakajo, da iz njih potegnemo kos, ki bo naš zvesti sopotnik in prijatelj skozi dan, mogoče še hitra kava, potem pa … Vsak po svoje. Hiti ali pa tudi ne. Peš ali s kolesom, z avtom ali avtobusom, vsak v svojem svetu, nekje med domačo posteljo in dnevom, ki se je pravkar pričel.
Toda, čeprav hodimo in se vozimo drug mimo drugega, se ne opazimo, se ne vidimo. Ker nimamo ‘časa’. Na obraze smo (mogoče) lahko pozorni šele, ko sedimo v avtu in čakamo, mirno ali nestrpno, da se bo dolga kolona vozil, ki peljejo v nasprotno smer, končala, mi pa dočakali zeleno luč in nadaljevali svojo pot.
In ta kolona je bila danes še posebej dolga. Najprej je čisto počasi čez križišče prilezel mlajši moški, verjetno zato, ker je tako zehal, da je komaj videl, kje vozi. Za njim, tudi počasi, malo starejši moški s klobukom na glavi; ga je pozabil sneti ali se je bal, da ga bo kasneje pozabil na sedežu poleg sebe? Potem še en zaspanec. In še en. Saj res ni čudno, ura je zgodnja, teden pa se je šele začel; vsi smo tiho, sami s sabo in svojimi mislimi. Tudi starejši par samo gleda naravnost predse; gotovo sta izlet načrtovala že nekaj dni prej in se jima zdaj pogovarjati ni treba več. Pa kombi z moškima v delovnih oblekah, ki nista videti ravno navdušena, da gresta skupaj na pot. Hm, nekaj mora biti v zraku, me spet prešine, vsi so tako čudni … In opazujem naprej. Spet en moški, tak kot vsi pred njim, vsaj sprva, miren in tih … kar naenkrat pa pade v tako živahen smeh, da se v hipu začnem smejati še jaz! Kar slišim ga, kako se je prepustil nečemu, kar je verjetno prišlo iz radia. Za njim pa, prav zanimivo, kot bi se iz trenutka v trenutek začeli prebujati še drugi potniki. Ženska, ki nestrpno pogleduje na uro in za njo druga, ki je pravkar ugotovila, da je nekaj pozabila doma. Pa nov avto, še ves sijoč, z voznikom s sončnimi očali na nosu, čeprav sonce izza oblakov še dolgo ne bo posijalo, mogoče danes sploh ne. Pa moški, ki še zadnjič, preden bo pritisnil na plin, puhne cigaretni dim skozi odprto okno. Mama s hčerko, ki trmasto gleda skozi okno, medtem ko posluša, kako mama stresa jezo nad njo; najbrž prejšnji večer ni bilo časa ali pa ni želela, da bi se v njeno pridigo vmešal še dekličin oče. Prijateljici, ki veselo klepetata in se hihitata. In kot zadnji šofer tovornjaka s tujo registracijo, ki zviška gleda na avtomobile in si misli »Ko bi vi vedeli, kako daleč se moram danes še peljati?!«
Kakšna paleta obrazov, občutkov in čustev! Ki se peljejo in nas vodijo v dan, za katerega mislimo, da vemo, kako se bo odvil. Pa res? Ne. Vsi potujemo v neznano. Dan za dnem. In prav v tem je čar življenja.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 7. junij 2018
Blanca Chara 