In če čas dokazano teče hitreje, nas v to, da so razdalje vsak dan krajše, prepriča naš lastni občutek … Kadar se že stotič peljemo po isti poti in so nam znani tako narava kot kraji ob njej. Ko pred nami ni več cilj, ampak se že vračamo. Ko namesto nas volan drži nekdo drug, mi pa dremljemo ali nas to, kaj se dogaja na cesti, sploh ne zanima. Ko brezskrbno letimo visoko na nebu in smo že v nekaj urah na drugem koncu sveta, pa tega, koliko kilometrov je za nami, ne vemo ali včasih celo ne želimo vedeti, saj smo veseli in zadovoljni že, da se lahko končno dobro pretegnemo in zadihamo sveži zrak, četudi vroč. In nenazadnje … ko preko socialnih omrežij in televizije v trenutku odpotujemo daleč stran od doma, in razdalje niti najmanj niso pomembne.
V vsem tem času in na vseh teh poteh pa nikoli nismo sami. Vedno srečujemo ljudi. Danes in včeraj in jih bomo jutri. Tiste od danes in včeraj, če so nam blizu, poznamo in smo z njimi v stiku, za jutrišnje niti ne vemo, da obstajajo, ali pač, le da tam nekje.
Toda časa si velikokrat ne vzamemo niti za tiste od včeraj niti za tiste od danes. Vozimo se mimo hiš in ulic in vasi in mest, v katerih živijo ti naši prijatelji in znanci, osamljeni ali vesele družine, in cincamo med bi se ustavili ali ne. Ko je že odcep mimo, mi pa na ovinku, ki mu ni povratka. Seveda nam je takoj žal. Tako kot nam je tudi, ko na facebooku ali instagramu ali po sms-u dobimo sporočilo dragega prijatelja ali prijateljice, da se je pravkar peljal(a) mimo nas, ampak se mu/ji je tako zelo mudilo, da …
Kaj bi ne bilo zanimivo vzeti si sedem dni časa, potovati po Sloveniji, in si narediti načrt, da bi obiskali vse tiste, ki so nam najbolj blizu? Pa če jih nismo videli že dolgo in jih pogrešamo, če jih po navadi obiščemo na hitro, tako da samo mimogrede nekaj prinesemo, če oni večkrat obiščejo nas, mi pa njih bolj poredko, ali pa tiste, ki so nenadoma utihnili? Da bi z njimi pokramljali in nas ne bi zmotila niti razdalja niti čas?
Ker … nič ne more nadomestiti pristnega in iskrenega stiska rok, pogleda, ki pravi poznam te in kako zelo sem te vesel/a, ušes, ki slišijo, in besed, ki spodbujajo, skupnih solz in gromkega smeha, predvsem pa sproščenega obujanja spominov in prijateljskega objema.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 21. junij 2018
Blanca Chara 