Ko ne veš, kaj bi naredila, ker si si včeraj pripravila predolg seznam, kaj vse bi bilo dobro postoriti doma na dolgo pričakovani prosti dan, ko te vreme ne bo vleklo ven in boš ugasnila celo telefon, da te slučajno ne bi kdo premamil in zvabil izza štirih sten … Ko ne veš, ali bi vstala takoj, ko se zbudiš in šla na sprehod ali v mehki postelji dremala še kakšno urico, potem pa dan začela z dobro knjigo v roki in kavo … Ko ne veš niti, katera knjiga bi to bila, ker si že na začetku tedna iz knjižnice prinesla celo zalogo zgodb različnih žanrov … Ko ne veš, kaj bi pripravila za zajtrk in ali bo tudi tvojim dragim dišalo isto kot tebi, in česa že dolgo nisi skuhala za kosilo … Ko ne veš, ali bi pospravljanje pustila za drugič in se raje odpeljala sama, s prijateljico ali družino vsaj na krajši izlet … Ko ne veš, ali bi nekoga poklicala danes ali raje jutri … Ko ne veš, kako se bo nekdo odzval na tvoje pisanje, ker si mu odgovor obljubila že pred meseci … Ko ne veš, katero zelenjavo in katero sadje bi kupila, ker je vse videti tako sveže, ne le čudovitih barv … Ko ne veš, kaj obleči za večerjo s prijatelji v restavraciji z za tvoje pojme nešteto zvezdicami …
Ko ne veš, pa se ti po glavi mota tisoč in ena ideja, pa nobena prava … Ko ne veš, zakaj sploh si tako kompliciraš življenje, ko pa je lahko tako enostavno.
In kaj narediš? Sprašuješ sebe ali (tudi) druge, se prilagodiš preostalim članom družine in okolici ali si na prvem mestu ti in tvoje počutje, pa ne tisto, da si zadovoljna, ker se tvoje stanovanje zvečer sveti od čistoče in lepote, ti pa si utrujena in se komaj privlečeš do postelje?
Že res, da se ves čas prilagajamo, tako v službi kot v privatnem življenju, ker je prav vsak dan, pravzaprav celo ura, sestavljen iz celega niza odločitev. Vprašanje je le, koliko je dobro, da se prilagodimo … in kje je meja, do katere lahko/naj gremo, da ne prizadenemo svojih občutkov in čustev, da ne zanemarimo svojih želja in da nismo v nasprotju s svojimi prepričanji o svetu in odnosih.
Zato … Naredimo si življenje enostavno! Poslušajmo svojega najbolj zvestega spremljevalca, notranji občutek, in se posvetimo samo temu, kar nam govori prav po tiho in z ljubeznijo. In se veselimo svojih odločitev!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 28. junij 2018
Blanca Chara 