Vsi imamo želje. Take za katere verjamemo, da se lahko uresničijo in tiste, o katerih si upamo le sanjati, z odprtimi očmi in čez dan, ko beremo knjigo, gledamo film ali zremo v daljavo. Velike in majhne.
Pa so želje lahko velike in majhne? Niso za nekoga tudi majhne velike? Ker ne verjamejo dovolj močno vanje ali ker jim življenje postavlja ovire na poti do njih in jih čakajo in čakajo, pa včasih ali velikokrat ne dočakajo? In za nekoga drugega velike majhne? Ker se zdi, da jim je dosegljivo vse, da se želje zgodijo kar same od sebe?
Kot sanje so. Tudi njih se ne da prijeti, o njih le sanjamo, le da bolj doživeto in načrtno, medtem ko se tistih pravih nočnih spomnimo ali pa ne. Kolikokrat se zbudimo sredi noči ali zjutraj in si želimo, da se ne bi, da bi v njih živeli še naprej, jih okušali in v njih uživali tako, kot si želimo, da bi jih živeli podnevi.
Včasih nas spremljajo od ranega otroštva, včasih se nam porodijo mnogo kasneje in popolnoma nepričakovano. Mogoče si jih napišemo v dnevnik ali mali koledarček, ki ga imamo ves čas pri sebi, mogoče na velik list papirja, ki ga položimo ali pritrdimo nekam, kjer nam bo stalno na očeh. O njih govorimo redko, večinoma ostanejo samo naše, varno skrite, daleč stran od radovednih ušes. Želje, ki niso odvisne od nas ali samo od nas.
In čakamo. Čakamo, da bi se zgodile, da se zgodijo … In tehtamo. Bo ali ne bo in kaj bo, če (res) bo. Ali pa pozabimo nanje in upamo, da nas bodo presenetile.
Vendar so na nek način ves čas del nas. In prav je tako. Ker … vedno obstaja vsaj polovična možnost, da se uresničijo, da nas razveselijo in nam dajo novo energijo in polet, hkrati pa nas spodbudijo k ustvarjanju novih in novih, spet velikih in spet majhnih.
Sicer pa … kaj je bolje, pričakovati ali ne pričakovati in se prepustiti, biti potrpežljiv in zaupati, da se bodo zgodile? (Izkaže se, da je vsakokrat drugače.) Kakor koli … da le medtem ko sanjamo, ne pozabimo – živeti!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 5. julij 2018
Blanca Chara 