Življenje se dogaja. Vsak trenutek. Ne samo sem in tja komu, ampak vsem. Nam. Pestro ali dolgočasno. Hitro ali počasi. Z veliko ljudmi okrog sebe ali daleč stran od njih. Podnevi in ponoči. Tudi ko spimo. Če želimo, da tako kot se ali če gre v nasprotno smer. Ko lahko vplivamo na njegov tok ali ko ne moremo. Ko nam gre dobro in se drugi soočajo s preprekami, drugič ravno obratno. Ker … vse ima svoje nasprotje. Ki smo ga doživeli, ga doživljamo, ga šele bomo ali pa morda nikoli. Mi ali nekdo nasproti nas. Če gre za nekaj ‘slabega’ ali nekaj ‘dobrega’.
Ampak zdaj je vendar poletje! Tako zelo drugačno od drugih letnih časov, veliko bolj brezskrbno, zdi se, da tudi za tiste, katerih življenje ne gre po njihovih željah.
Toda … zakaj poletje, zakaj ravno poletje? Kaj je tako zelo drugače kot ostale dni v letu? Res da je to čas počitnic in dopustov, ampak ti so vendar le posledica. Če bi bila prijetnejše zima, bi večino prostih dni prav gotovo prebili pozimi! Ampak ne, mi uživamo v poletju.
Je tako zaradi dolgih dni in kratkih noči, visokih temperatur in lahkotnih oblek, obilice svežega sadja in zelenjave?
Ali mogoče zato, ker nas neka nevidna sila vleče ven in smo bolj del narave, se z njo, če se le da, kar stopimo in se počutimo kot eden izmed škorcev, ki v veliki jati leti nad nami. Ker smo bolj v stiku z zunanjimi energijami, ki nas delajo še bolj žive in v zaprtem prostoru enostavno ne zdržimo? Ker nam nikoli ni dovolj zraka, in so zato okna in vrata našega doma odprta, vse dokler se pred njimi ne pojavi prvi komar? Ker nas sonce ‘gleda’ in veter ‘boža’ po goli koži? Ker obujamo davno pozabljeni občutek našega praprapra …prednika?
Mogoče zato, ker smo vsi na nek način bolj ‘enaki’? Ali zato, ker prebujamo otroka v sebi, zavore, ki nas sicer ‘držijo nazaj’ in zahtevajo ravnanje po napisanih in nenapisanih ‘civilizacijskih’ pravilih, pa popustijo?
Kakorkoli … lepo je dihati in čutiti poletje. Pustimo se mu razvajati. Čim dlje!
Lisa, kolumna “Veter v omari” , 26. julij 2018
Blanca Chara 