Verjetno ste že slišali za restavracijo, v kateri vlada popolna tema; mogoče ste se že celo prepustili nevidnim ampak drugače tako vseprisotnim čarom v njej. Ne? Kako pa bi se odzvali, če bi vas na to nenavadno izkušnjo povabil prijatelj ali znanec? Z navdušenjem ali previdno, mogoče celo prestrašeno? In če bi takšno restavracijo poznali, kako bi izbirali družbo, s katero bi preživeli, vsaj upali bi, prijeten večer?
Da bi morali dobro razmisliti in preprosto zaupati, da bo to sicer neznana ampak prijetna izkušnja, in šele potem razmišljati, kdo bi bila tista oseba, ki bi se usedla za mizo nasproti vas in se zabavala prav tako kot vi, s tem se najbrž strinjate, kajne?
Toda kaj ni tako tudi v vsakdanjem življenju? Ko povabimo nekoga na izlet, obisk, kino ali samo na klepet ob kavi, tudi ne vemo, kako bo srečanje potekalo. Še manj ko gremo skupaj na dopust, niti takrat ne, ko se za nekoga odločimo, da bo naš življenjski partner za vedno.
In tehtamo. Včasih potrebujemo več časa, včasih je odločitev hitra, vedno pa odvisna od posameznika in situacije; toda vedno pride, najbrž se niti ne sprašujemo, zakaj prav takšna. Sicer pa … bi si sploh znali odgovoriti zakaj? Mogoče bi velikokrat rekli ne vem. Kaj pa, če bi se poglobili malo bolj, bi lahko rekli na podlagi občutka?
In ta restavracija, ta restavracija je za res prav pogumne! Pa ne zato, ker jih ni ‘strah’, da bodo opeharjeni za čas in denar, mogoče tudi dostojanstvo, ampak zato ker si upajo preveriti nekaj novega. Ker si upajo preveriti predvsem – sebe! Kako se bodo znašli na neznanem terenu najprej sami in potem še kako z osebo nasproti sebe, če se le-ta ne bo znala vživeti njihovim pričakovanjem primerno.
Občutki nas vodijo povsod, nam govorijo in nas prepričujejo enkrat v eno, drugič v drugo smer. Ta ‘temna’ restavracija, malo modna muha malo poskus ponuditi nekaj drugačnega, pa je predvsem poskus, kako posamezniku približati njegove lastne občutke. In to čim bolj. Ker … niso vedno in samo oči tiste, ki vidijo in slišijo, ampak veliko bolj in več vidijo in slišijo – občutki.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 9. avgust 2018
Blanca Chara 