V številnih situacijah, ki so del našega vsakdanjika, sta vedno dve možnosti: ali se prepustiš, si dovoliš biti neveden in radovedno uživaš v pričakovanju ali pa si v hipu ustvariš scenarij, ki navadno ali vsaj velikokrat ni ne pravljično lep ne prijeten … seveda zato, ker si nikakor nočeš priznati, da smo nevedna bitja in da je možnosti za razplet katerekoli situacije mnogo več kot le ena sama.
Toda zakaj ob izkušnji v restavraciji, kjer jemo v temi in je tako rekoč dovoljeno vse, tudi jesti z rokami in svojega dragega ali drage ne gledati v oči, šarmantnega gospoda pa se tako ali tako spomnimo le s tistega bežnega srečanja, ko je pred restavracijo čakal tako kot mi … Zakaj v tej izkušnji domišljiji lahko puščamo prosto pot in se je celo veselimo, nasprotno pa smo vznemirjeni, negativno, seveda, ko čakamo na sestanek takoj po vikendu, čeprav smo dobro pripravljeni nanj (pa tudi če ne bi bili), in napeti, ko nam je srečanje s sosedo, ki smo ji že večkrat prijazno potožili, da nam res ni všeč, da rabljene cvetlične lončke meče čez balkon na naš atrij, da jih res ne potrebujemo; ali … ? Ko pa smo se tako hitro sposobni prilagoditi večini situacij, v katerih se znajdemo po naključju; celo srčno željo si lahko zamislimo v eni sami nanosekundi, ko še komaj ujamemo rep utrinka na jasnem nočnem nebu.
Kaj se bo zgodilo, ne moremo nikoli vedeti vnaprej. Če pa že, kaj ne obstaja vsaj petdeset odstotna možnost, da se vseeno zgodi ravno nasprotno od pričakovanega?
Zato … tako kot velja, da moramo v trgovino z oblačili, kjer je skoraj gotovo, da nas bo prodajalka premerila od glave do nog (moški pa v obratni smeri) in se šele na podlagi tega, kar bo videla, odločila, kaj nam bo ponudila, vstopiti urejeni in dobro razpoloženi, in v trgovino, kjer prodajalec ceno prilagodi temu, kako smo videti, vstopiti oblečeni ‘na hitro’, tako moramo v situacije, za katere nismo prepričani, da bodo tekle tako gladko, kot si želimo, vstopiti posebej samozavestno, brez pričakovanj in modro, predvsem pa tako, kot nasprotnik ne pričakuje. Se splača, vedno, tako za eno kot za drugo stran.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 16. avgust 2018
Blanca Chara 