Kje jeee …?

Lisa 278 - pexels-photo-313690Ko že misliš … da veš, da znaš, da ti je uspelo, da si pravočasna, da … da … da … pa se v zadnjem trenutku zgodi, da sploh ne veš, da ne znaš, da je nekaj manjkalo, da si se ravnala še po poletnem urniku, da … da … da … Da si spet na začetku?! Ker se ti je ’tisto’ izmuznilo kot riba, ki si jo budno opazovala celo večnost, že trdno držala z obema rokama, pa ji je iz tvojega prijema uspelo zdrsniti brez težav in neverjetno elegantno.

In se ustaviš in zamisliš ali pa nikakor ne moreš razumeti in verjeti (saj, vedno sta dve možnosti). Bila si potrpežljiva, se po-trudila, ravnala drugače – a vse skupaj ni pomagalo nič. Čeprav je po dolgem času končno spet kazalo dobro. Tako zelo dobro.

Verjetno se vsi počutimo podobno. Smo slabe volje in razdražljivi, celo jezni včasih, toda če smo iskreni, velikokrat niti ne vemo, na koga naj bi bili jezni, kdo je (sploh) kriv, da se ni zgodilo, kar smo pričakovali in si želeli. Samo čas bi radi premaknili, če bi se dalo, se najbolj vztrajni ’tistega’ že v naslednjem hipu znova lotili in bolj pesimistični raje obupali. Občutek nam včasih sicer pravi, da bi bilo dobro vse skupaj pozabiti in ga poslušamo, toda kaj ko moramo ’tisto’ kljub vsemu velikokrat vseeno speljati do konca.

In kaj naredimo? Poskušamo znova, seveda. Vendar ne takoj, ne zdaj, ampak vsaj malo kasneje. Potem ko ’tisto’ za kratek čas ‘spustimo’ in malo prespimo, mogoče šele čez nekaj dni ali dlje, odvisno od tega, kako pomembno je, za nas in za okolico. Le tako lahko pozabimo na ne-uspeh, ki to pravzaprav ni, ampak je nova izkušnja, in gremo z novo energijo in idejami naprej.

Prav gotovo ste kdaj kaj že dlje časa pogrešali, končno le začeli iskati, potem pa … kot da vaš dom ni več vaš dom. ‘Tistega’ niste našli nikjer?! Je pa v nekaj minutah nastal tak nered, kot bi … pogledali ste v vse predale, obrnili vsako malenkost na policah, pobrskali po kotih in pokukali celo na vrh omar, se potem obupano in utrujeno sesedli na stol, (mogoče) poklicali prijateljico, jo povabili na kavo, ven, seveda, kaj bi si pa mislila, če bi prišla k vam, saj ne bi imela kam stopiti … Da bi čim prej pozabili. Ko pa ste se vrnili … saj to je vendar nemogoče, tisto’ je ležalo na najbolj vidnem mestu?!

Zato … ne splača se izgubljati preveč časa z iskanjem niti nečesa, kar se da prijeti, niti ideje ali misli … ker pride samo(a).

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 13. september 2018

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s