Ko postane dolgčas … Veste, kako je takrat ali vam je dolgčas popolna neznanka? Se sprašujete, kako je ljudem sploh lahko dolgčas, ko pa imate vi toliko za opraviti, nujnega in neizbežnega, seveda, da se odpočiti sploh nimate časa, kaj šele se malo sprostiti in uživati življenje? Ali sočustvujete z vsemi, ki tarnajo, da se nič ne dogaja, da ni nič na televiziji, da v kinu vrtijo same filme iz leta 2050 ali še ‘novejše’, da so predstave v gledališčih nerazumljive, stand up in vse druge komedije dolgočasne, prijatelji pa tako ali tako za nobeno rabo? Ker se tako počutite tudi vi?
No, včasih malo dolgčasa prija, posebej ko dežuje in je dovolj že poslušati dežne kaplje, ali na morju, ko so nam šum valov in kriki galebov čisto dovolj.
So pa med nami ljudje, ki niso ne eno ne drugo. Ki so pravzaprav nekaj posebnega. V pravem pomenu besede in v prenesenem. Ker jih vsi ostali težko razumemo, in si niti predstavljati ne moremo, da bi šli po njihovih stopinjah, kaj stopinjah, še prvega koraka ne bi mogli narediti. Se jim pa vsekakor čudimo, kako zmorejo, kako natančni so, kako si upajo in kako se sploh spomnijo nekaj takega. Velikokrat jih ne moremo razumeti, verjamem pa, da jih na poseben način vseeno občudujemo. Prav tako poseben, kot so posebni sami.
To so ljudje, ki stopajo preko meja, dobesedno in v prenesenem pomenu.
Prosto plezajo po vrtoglavih stenah, če so te le nekaj metrov nad tlemi ali res strme in visoke. Hodijo po vrvi med najvišjimi nebotičniki ali visoko nad globokimi prepadi. Kolesarijo po vrvi ali po pre-ozkem skalnem grebenu. Smučajo z najvišjih vrhov in skačejo v cel sneg, pravzaprav v neznano, globoko pod sabo. Deskajo po metre visokih valovih, da o tem, kako jih premagujejo, medtem ko se le-ti nad njimi lomijo, niti ne govorimo.
In to je samo nekaj ‘meja’, ki to niso, vsaj za nekatere. Gotovo nove, ti neustrašni in adrenalina željni (in potrebni) posamezniki, že preizkušajo in se urijo v njih, da nas bodo, potem ko jih bodo spoznali do najmanjše podrobnosti in jih seveda tudi obvladali, ponovno pustili odprtih ust. Nam pa še vedno ostanejo, in bolje, da je tako, ‘vlakci smrti’ in veliki vrtiljaki, letenje z balonom, skakanje s padalom iz letala in letenje z zmajem samostojno ali v tandemu, spuščanje po jekleni žici in čudoviti adrenalinski parki v naravi. In nas delajo – žive!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 27. september 2018
Blanca Chara 