Ko si daleč. Prvič, ko ne poznaš ničesar in nikogar, ali ko ti je že vse znano, a si vendar daleč od vsega in od doma. Kako zelo drugače je.
Ko si daleč, pozabiš na vse. Kot bi bil nekje vmes, ne tu, ne tam. Kot bi zaprl vrata za seboj in zapustil nek svet, se obrnil in skozi nova in neznana vrata vstopil v svet poln neznank in presenečenj, svet, ki mirno čaka, da ga spoznaš in osvojiš.
Ko si daleč in še dlje, pozabiš na vse. Na vse kar se ti je dogajalo za znanimi vrati še kratek čas nazaj, v bližnji in daljni preteklosti, ne misliš niti na to, kar veš, da te čaka v prihodnosti, če jo čakaš z veseljem ali si nad situacijo zaskrbljen.
In se prepustiš … Mirna ali vznemirjena, samo greš. Ker drugače ne moreš. Ker ne moreš vedeti, kaj te čaka, pa če imaš še tako dobro izdelan plan, če o neznanem svetu prebereš vse knjige sveta in prelistaš vse revije, si ogledaš vsako oddajo in video ali pozorno poslušaš in izprašaš znance in prijatelje, ki so se že vrnili. Od tam. Prepustiš se, ker nikoli ne izveš dovolj, ker ti vprašanj, ko se odpravljaš od tu, da bi prišel tja, slej ko prej zmanjka.
Nekaj pa vendar lahko narediš. Lahko zaupaš. Zaupaš, da bo vse dobro, da se boš znašla in se sproti prilagajala in prilagodila, da boš v dobro znala obrniti, tudi če se bo dogajalo in zgodilo malo manj dobro, tako tebi kot drugim vpletenim.
Že kar nekaj časa je minilo, ko sem polna pričakovanj šla najprej daleč in čez nekaj dni še dlje. Za prvo pot sem nekako vedela, da bo dobro, res se je vse lepo poklopilo, bilo odlično in nepozabno, od oseb do vremena, za drugo pa … Pripravila sem vse potrebno in bila popolnoma mirna. Nisem razmišljala, kako bo, nisem si pripravila scenarija, nisem imela rezervnega plana. Samo bila sem, prisotna in v toku dogajanja. Vsako minuto. In če se je začelo s tipanjem, je bilo na koncu prav gotovo objem in obljuba za prijazno prihodnost.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 4. oktober 2018
Blanca Chara 